Lemberg
Lemberg je bil nekoč izredno pomemben ne le zaradi velikosti, temveč zaradi lege blizu ogrske meje, ki je ponujala veliko možnosti za trgovanje in pobiranje davkov. Prvič se omenja leta 1138, ko je pripadal krški škofiji, kasneje so na teh posestih gospodarili Žovneški gospodje, ki so leta 1341 dobili svoj grofovski naslov – Celjski grofje. Na gradu so prebivali vitezi in gospodje, kot je vidno iz gradišča, povsem razločno pa so še ohranjeni sledovi nekdaj utrjenega predgradja. Zaradi ugodne lege ob glavni cesti se je razvil v obrtno, trgovsko in sejemsko središče. Najbolj znani obrtniki so bili lončarji, najbogatejši pa usnjarji. Delovali so še kovači (žebljarji), trgovci, steklarji, mesarji in več gostilničarjev. Sredi trga stoji cerkev sv. Miklavža, na zahodnem pobočju nad trgom pa cerkev sv. Pankracija. Pod njo je grobnica, v kateri so pokopani nekdanji lemberški gospodje. Na nekdanjo veljavo trga Lemberg spominjata zlasti kamnit pranger – sramotilni steber, prislonjen k rotovžu. Rotovž je bil v naselju, ki se že med letoma 1386 in 1436 omenja kot patrimonialni trg z običajnimi trškimi pravicami in privilegiji, postavljen leta 1796. V njem je imel svoj urad trški rihter, ki je ob ostalih imel tudi sodno pravico. K temu pričata ječa znotraj rotovža in sramotilni steber pred njo. Lemberški pranger je eden redkih še ohranjenih sramotilnih stebrov v Sloveniji. V rotovžu je trenutno na ogled muzejska zbirka raznih eksponatov, ki pričajo o nekoč cvetoči gostilniški dejavnosti v kraju, ostanke iz lemberškega gradu, posebno mesto pa je dobil obnovljeni grb, na katerem je upodobljeno jagnje z dvignjeno desno nogo. O Lemberžanih krožijo najrazličnejše šaljive zgodbe. Ena izmed teh je, kako so Lemberžani volili svojega župana: »Dolga leta so se Lemberžani prepirali, kdo izmed njih naj bi bil za župana. Niso se in se niso mogli zmeniti, kateri med njimi ima največ soli v glavi. Nazadnje so rekli: "Izberimo si tistega, ki je najbolj pripraven!" Mislili so namreč, da je tisti, ki je najbolj pripraven, tudi najbolj pameten. Kako ga najti? Tudi to so si izmislili. Skuhali so prav trdih žgancev, postavili vse, ki so se potegovali za župansko čast, v vrsto in začela se je preizkušnja. Vsi so morali odpreti usta na stežaj in eden je začel metati žgance vanje. Vsak si je moral prizadevati, da bi ujel v odprta usta kar se da dosti žgancev in nobenega ni smel zgrešiti. če mu je en sam ušel, je moral iz vrste. Dosti jih je bilo, ki so morali odnehati že po prvih žgancih. Eden pa je ujel vse po vrsti. Ta je bil najpripravnejši in zato tudi najpametnejši. Ta si je pridobil župansko čast. Saj je za župana pomembno, da ima široka usta.«
Lemberg je bil nekoč izredno pomemben ne le zaradi velikosti, temveč zaradi lege blizu ogrske meje, ki je ponujala veliko možnosti za trgovanje in pobiranje davkov. Prvič se omenja leta 1138, ko je pripadal krški škofiji, kasneje so na teh posestih gospodarili Žovneški gospodje, ki so leta 1341 dobili svoj grofovski naslov – Celjski grofje. Na gradu so prebivali vitezi in gospodje, kot je vidno iz gradišča, povsem razločno pa so še ohranjeni sledovi nekdaj utrjenega predgradja. Zaradi ugodne lege ob glavni cesti se je razvil v obrtno, trgovsko in sejemsko središče. Najbolj znani obrtniki so bili lončarji, najbogatejši pa usnjarji. Delovali so še kovači (žebljarji), trgovci, steklarji, mesarji in več gostilničarjev. Sredi trga stoji cerkev sv. Miklavža, na zahodnem pobočju nad trgom pa cerkev sv. Pankracija. Pod njo je grobnica, v kateri so pokopani nekdanji lemberški gospodje. Na nekdanjo veljavo trga Lemberg spominjata zlasti kamnit pranger – sramotilni steber, prislonjen k rotovžu. Rotovž je bil v naselju, ki se že med letoma 1386 in 1436 omenja kot patrimonialni trg z običajnimi trškimi pravicami in privilegiji, postavljen leta 1796. V njem je imel svoj urad trški rihter, ki je ob ostalih imel tudi sodno pravico. K temu pričata ječa znotraj rotovža in sramotilni steber pred njo. Lemberški pranger je eden redkih še ohranjenih sramotilnih stebrov v Sloveniji. V rotovžu je trenutno na ogled muzejska zbirka raznih eksponatov, ki pričajo o nekoč cvetoči gostilniški dejavnosti v kraju, ostanke iz lemberškega gradu, posebno mesto pa je dobil obnovljeni grb, na katerem je upodobljeno jagnje z dvignjeno desno nogo. O Lemberžanih krožijo najrazličnejše šaljive zgodbe. Ena izmed teh je, kako so Lemberžani volili svojega župana: »Dolga leta so se Lemberžani prepirali, kdo izmed njih naj bi bil za župana. Niso se in se niso mogli zmeniti, kateri med njimi ima največ soli v glavi. Nazadnje so rekli: "Izberimo si tistega, ki je najbolj pripraven!" Mislili so namreč, da je tisti, ki je najbolj pripraven, tudi najbolj pameten. Kako ga najti? Tudi to so si izmislili. Skuhali so prav trdih žgancev, postavili vse, ki so se potegovali za župansko čast, v vrsto in začela se je preizkušnja. Vsi so morali odpreti usta na stežaj in eden je začel metati žgance vanje. Vsak si je moral prizadevati, da bi ujel v odprta usta kar se da dosti žgancev in nobenega ni smel zgrešiti. če mu je en sam ušel, je moral iz vrste. Dosti jih je bilo, ki so morali odnehati že po prvih žgancih. Eden pa je ujel vse po vrsti. Ta je bil najpripravnejši in zato tudi najpametnejši. Ta si je pridobil župansko čast. Saj je za župana pomembno, da ima široka usta.«
150
46.229082, 15.520125 46.233751, 15.533991