Grobnica redovnikov - bratje Kapucini
Simboli: prekrižani roki; križ Sv. Antona; Alfa in Omega
Bratje Kapucini, simbol Frančiškanov, prekrižani roki (Jezus in sv.Frančišek), latinski križ, alfa in omega.
Nekaj let po nastopu Martina Lutra v Nemčiji se je redovoma minoritov in frančiškanov iz prvotno enotnega reda mlajših bratov Frančiška Asiškega pridružila še nova redovna ustanova - kapucini. Pridigar iz ankonske province observantov, p. Matej, doma iz mesta Bascio blizu Pesara, se je odločil, da bo živel še strožje v duhu Frančiškovega Vodila. Leta 1525 se je podal v Rim in papež Klemen VII. mu je dovolil, da sme živeti "kot puščavnik brez stalnega bivališča dobesedno po Frančiškovem Vodilu in povsod oznanjati evangelij". Pridružila sta se mu rodna brata iz Fossombrona, Ludvik in Rafael. Tako je nastal red kapucinov, bradatih mož, oblečenih v rjave kute z dolgo kapuco. Red je bil potrjen tri leta kasneje, ko je papež Klemen izdal dokument, s katerim je potrdil kapucinski red in dovolil sprejemati nove člane iz vrst laikov, duhovnikov in redovnikov. Dobrih 80 let po tem, natančneje leta 1613, je bil ustanovljen prvi kapucinski samostan v mestu ob Dravi. Njegova cerkev je bila posvečena Mariji, Materi usmiljenja. Leta 1784 cesar Jožef II. samostan ukinil in red razpustil, a so se kapucini leta 1920 znova naselili v Mariboru. V upravljanje so sprejeli cerkev sv. Jožefa na Studencih, in ob tej stari cerkvi sezidali samostan, v katerem je bilo do začetka 2. svetovne vojne semenišče. Leta 1940 je bila ustanovljena župnija Maribor-Sv. Jožef. Po drugi svetovni vojni je bila večina poslopja nacionalizirana, a kapucini so ostali. Njihov skupni grob na Pobreškem pokopališču zaznamujeta dva simbola. Prvi simbol sestavljata prekrižani roki s križem v ozadju. Desna roka je Jezusova, leva, odeta v kuto pa od Sv.Frančiška. V ozadju dveh rok je t.i. T križ, simbol mučeništva sv. Antona. Upodobljena kristusova roka ima v nekaterih primerih dodan žebelj, s katerim je bila pribita na križ, na Frančiškovi roki pa je pogosto upodobljena Jezusova rana - stigma. Čeprav ta dva detajla na tem grobu umanjkata, ni nobenega dvoma, da gre za univerzalni simbol vseh Frančiškanskih redov.
Antonov križ, ki se pojavlja v ozadju, se tako imenuje po svetem Antonu Puščavniku. Ta križ se v krščanstvu pojavi že na samem začetku, kajti najstarejši spisi, ki govorijo o križu, na katerem je umrl Jezus, ga opisujejo prav v obliki črke T, oziroma kot sestavljenega iz pokončnega in prečnega tramu z majhnim količem na vrhu. Danes se T-križ najpogosteje pojavlja v zvezi s svetim Frančiškom Asiškim, ki ga je svojim bratom predpisal kot redovno oblačilo. Pri iztegu rok se tako oblačilo oblikuje v križ. Človek, ki ga nosi, s tem postane živo razpelo. Sveti Frančišek naj bi svoje brate s to podobo pogosto spominjal na njihovo nalogo.
Frančišek je ta znak tudi sicer pogosto uporabljal. Risal ga je na hiše, zidove in drevesa. Z njim je blagoslavljal domove in podpisoval pisma. V drugih starih kulturah, ki so uporabljale ta znak, je predstavljal življenje, ponovno vstajenje, reinkarnacijo in krvno žrtvovanje.
Na obeh straneh simbola sta dve črki, Alfa (A oz. α) in omega (Ω or ω), prva in zadnja črka Grške abecede. Hkrati gre tudi za titulo Kristusa oz. Boga v knjigi razodetja. Dejstvo, da sta uporabljeni prva in zadnja črka grške abecede, je posledica tega, da je bila Nova zaveza prvotno napisana v grškem jeziku. Simbolizem Alfe in Omege izhaja iz dveh identičnih stavkov v Knjigi razodetja, namreć "Jaz sem alfa in omega" (verza 1:8, 21:6 in 22:13). Ta stavek dodatno pojasnjuje fraza »začetek in konec« (Razodetje 21: 6, 22:13). Ta stavek kristjani razlagajo, da Jezus obstaja za vse večne čase in da je Bog večen. Gre za zgodnjekrščanski simbol, saj se pojavlja že v rimskih katakombah. Par črk pogosto najdemo v kombinaciji s križem, upodobljeni tako, da sta obešeni na horizontali križa. Pogosto se pojavljata tudi na levi in desni strani Kristusove glave, v kombinaciji z monogramom XP ali z drugimi krščanskimi simboli. In kljub temu, da gre za grške črke, je simbol pogostejši v zahodni kot pa v vzhodni krščanski umetnosti.
Simboli: prekrižani roki; križ Sv. Antona; Alfa in Omega
Bratje Kapucini, simbol Frančiškanov, prekrižani roki (Jezus in sv.Frančišek), latinski križ, alfa in omega.
Nekaj let po nastopu Martina Lutra v Nemčiji se je redovoma minoritov in frančiškanov iz prvotno enotnega reda mlajših bratov Frančiška Asiškega pridružila še nova redovna ustanova - kapucini. Pridigar iz ankonske province observantov, p. Matej, doma iz mesta Bascio blizu Pesara, se je odločil, da bo živel še strožje v duhu Frančiškovega Vodila. Leta 1525 se je podal v Rim in papež Klemen VII. mu je dovolil, da sme živeti "kot puščavnik brez stalnega bivališča dobesedno po Frančiškovem Vodilu in povsod oznanjati evangelij". Pridružila sta se mu rodna brata iz Fossombrona, Ludvik in Rafael. Tako je nastal red kapucinov, bradatih mož, oblečenih v rjave kute z dolgo kapuco. Red je bil potrjen tri leta kasneje, ko je papež Klemen izdal dokument, s katerim je potrdil kapucinski red in dovolil sprejemati nove člane iz vrst laikov, duhovnikov in redovnikov. Dobrih 80 let po tem, natančneje leta 1613, je bil ustanovljen prvi kapucinski samostan v mestu ob Dravi. Njegova cerkev je bila posvečena Mariji, Materi usmiljenja. Leta 1784 cesar Jožef II. samostan ukinil in red razpustil, a so se kapucini leta 1920 znova naselili v Mariboru. V upravljanje so sprejeli cerkev sv. Jožefa na Studencih, in ob tej stari cerkvi sezidali samostan, v katerem je bilo do začetka 2. svetovne vojne semenišče. Leta 1940 je bila ustanovljena župnija Maribor-Sv. Jožef. Po drugi svetovni vojni je bila večina poslopja nacionalizirana, a kapucini so ostali. Njihov skupni grob na Pobreškem pokopališču zaznamujeta dva simbola. Prvi simbol sestavljata prekrižani roki s križem v ozadju. Desna roka je Jezusova, leva, odeta v kuto pa od Sv.Frančiška. V ozadju dveh rok je t.i. T križ, simbol mučeništva sv. Antona. Upodobljena kristusova roka ima v nekaterih primerih dodan žebelj, s katerim je bila pribita na križ, na Frančiškovi roki pa je pogosto upodobljena Jezusova rana - stigma. Čeprav ta dva detajla na tem grobu umanjkata, ni nobenega dvoma, da gre za univerzalni simbol vseh Frančiškanskih redov.
Antonov križ, ki se pojavlja v ozadju, se tako imenuje po svetem Antonu Puščavniku. Ta križ se v krščanstvu pojavi že na samem začetku, kajti najstarejši spisi, ki govorijo o križu, na katerem je umrl Jezus, ga opisujejo prav v obliki črke T, oziroma kot sestavljenega iz pokončnega in prečnega tramu z majhnim količem na vrhu. Danes se T-križ najpogosteje pojavlja v zvezi s svetim Frančiškom Asiškim, ki ga je svojim bratom predpisal kot redovno oblačilo. Pri iztegu rok se tako oblačilo oblikuje v križ. Človek, ki ga nosi, s tem postane živo razpelo. Sveti Frančišek naj bi svoje brate s to podobo pogosto spominjal na njihovo nalogo.
Frančišek je ta znak tudi sicer pogosto uporabljal. Risal ga je na hiše, zidove in drevesa. Z njim je blagoslavljal domove in podpisoval pisma. V drugih starih kulturah, ki so uporabljale ta znak, je predstavljal življenje, ponovno vstajenje, reinkarnacijo in krvno žrtvovanje.
Na obeh straneh simbola sta dve črki, Alfa (A oz. α) in omega (Ω or ω), prva in zadnja črka Grške abecede. Hkrati gre tudi za titulo Kristusa oz. Boga v knjigi razodetja. Dejstvo, da sta uporabljeni prva in zadnja črka grške abecede, je posledica tega, da je bila Nova zaveza prvotno napisana v grškem jeziku. Simbolizem Alfe in Omege izhaja iz dveh identičnih stavkov v Knjigi razodetja, namreć "Jaz sem alfa in omega" (verza 1:8, 21:6 in 22:13). Ta stavek dodatno pojasnjuje fraza »začetek in konec« (Razodetje 21: 6, 22:13). Ta stavek kristjani razlagajo, da Jezus obstaja za vse večne čase in da je Bog večen. Gre za zgodnjekrščanski simbol, saj se pojavlja že v rimskih katakombah. Par črk pogosto najdemo v kombinaciji s križem, upodobljeni tako, da sta obešeni na horizontali križa. Pogosto se pojavljata tudi na levi in desni strani Kristusove glave, v kombinaciji z monogramom XP ali z drugimi krščanskimi simboli. In kljub temu, da gre za grške črke, je simbol pogostejši v zahodni kot pa v vzhodni krščanski umetnosti.
20