Grobna kapela, Šijanec Miroslav
Simboli: Davidova zvezda; Latinski križ; Cvetni venec; Mak
Latinski križ je najpogostejši religiozni simbol na Pobreškem pokopališču in simbol Rimskokatoliške različice krščanstva, ki prevladuje v Sloveniji in ne le v mestu ob Dravi. Ta križ ima izrazit poudarek na vertikali. Presečišče s krajšo horizontalo je zamaknjeno navzgor, teži k nebu, k onostranstvu. Je v približnem razmerju z merami stoječega človeka z razširjenimi rokami. In še preden je ta križ postal simbol vere, so ga uporabljali Rimljani za kaznovanje hujših prestopnikov. V krščanski ikonografiji se je pojavil šele po nekaj stoletjih in kasneje postal glavni simbol Rimskokatoliške vere. Če pustimo ob strani različna menja o obliki izvornega Kristusovega križa in vprašanje, če se je križanje sploh odvilo, ima ta križ še posebej zanimivo zgodovino, nenazadnje pa naj bi se košček njegovega lesa nahajal tudi v mestni Stolnici. Srednjeveška legenda o Kristusovem križu pripoveduje, da je bil izdelan iz lesa rajskega drevesa, ki ga je zasadil Set na Adamovem grobu. Pomladki tega drevesa so šli iz roke v roko. Iz tega lesa naj bi bila soha, na kateri je Mojzes vzdignil bronasto kačo, kar se interpretira kot arhetip križanja. Ta les se kasneje, v času kralja Salomona znajde v Jeruzalemu, kjer je služil kot most čez potok, in o njem je sanjala kraljica iz Sabe, da bo bil na njem križan Kristus, božji sin. V času Jezusa se je les tega drevesa že dolgo namakal v ribniku Betesdi, katerega voda naj bi imela čudežno zdravilno moč. Iz njega so potlej naredili Jezusov križ. Po križanju se je za tem križem za nekaj stoletij izgubila vsakršna sled. V času Konstantina, ko je že prevzel oblast v Rimskem imperiju in vzpostavil krščanstvo kot državno vero, je bil Jezusov križ ponovno odkrit. Našel ga ni nihče drug kot cesarjeva mati Helena, ki se je s tem namenom odpravila v Jeruzalem. Izvedela je namreč za Juda, ki je poznal kraj, kjer je skriva Jezusov križ. Ker pa ta plemeniti gospe ni hotel izdati lokacije, ga je ta zaprla v ječo. Tam sta ga lakota in žeja prisilili, da je spregovoril. Tako Helena najde vse tri križe iz Golgote, pravega pa spozna tako, da z njim obudi mrtvega. Križ odnese v Konstantinopel. Dobrih tristo let kasneje je bil križ oskrunjen, saj je njegov del s seboj odnesla perzijska vojska, ki je pustošila po Konstantinoplu. Nekaj desetletij kasneje je bizantinski cesar Heraklij premagal Hosrana II., perzijskega cesarja, in vrnil del križa. Slednji je bil dokončno odtujen v času križarskih vojn, ko je v eni izmed njih Rimskokatoliška vojska vdrla in oropala Konstantinopel, z križem vred pa so izginile tudi številne relikvije. Tako so se koščki tega križa razpršili po evropskih cerkvah. Verni jim še danes pripisujejo čudežno moč, saj trdijo, da les Kristusovega križa ne le zdravi, temveč tudi oživlja mrtve. Esenco njegove moči predstavlja dejstvo, da je izdelan iz drevesa Življenja, posajenega v raju.
Na tem grobu se nahaja tudi makova glavica, sicer pogost dekorativni element na grobovih Pobreškega pokopališča. Gre za star predkrščanski simbol, saj mak velja za atribut antične boginje Demetre. Igral je pomembno vlogo ritualih, ki so jih izvajali v njeno čast, v t.i. Evlezinskih misterijih. Mak je simbol zemlje, kjer potekajo transmutacije, kot so rojstvo, smrt, pozaba, in ponovno rojstvo. vstajenje. Simbolizira spanje in pozabo, ki se polasti oseb pred smrtjo in ponovnim rojstvom.
Naslednji simbol, ki ga lahko vidimo na tem grobu, je šesterokraka zvezda oz. t.i. Davidova zvezda, ki se pojavlja na treh mestih. Davidova zvezda je najbolj znani simbol Judovske vere, a relativno nov, v kolikor je popularen šele zadnjih 200 let. Zvezda naj bi bila oblikovana po obliki ščita kralja Davida ali simbola na njem, zato je simbol imenovan tudi Davidov ščit. Tretje poimenovanje tega simbola je Salomonov pečat. Davidova zvezda je sestavljena iz dveh prepletenih enakostraničnih trikotnikov. Vrisati jo je mogoče v šesterokotnik, heksagram, zato je v znamenju simbolizma števila šest. Po drugih razlagah, namreč hermetičnem izročilu, zajema Salomonov pečat sedem temeljnih kovin, kakor tudi sedem planetov. V središču sta zlato in sonce, po krakih pa so od zgoraj in v smeri urinega kazalca razporejeni naslednji pari kovin in planetov starega sveta: srebro in Luna, baker in Venera, živo srebro in Merkur, svinec in Saturn, kositer in Jupiter ter železo in Mars. Po drugih razlagah dva trikotnika Davidove zvezde simbolizirata združitev moškega in ženskega načela, nebeškega in zemeljskega. Simbol interpretirajo tudi skozi simbolizem števila 4. Po tej razlagi so v Davidovi zvezdi zajeti štirje elementi: trikotnik z vrhom zgoraj predstavlja ogenj, trikotnik s konico spodaj pa vodo. Trikotnik ognja, odrezan z osnovnico trikotnika vode, predstavlja zrak, trikotnik vode, odrezan z osnovnico trikotnika ognja, pa zemljo. Združeni v heksagram predstavljajo celoto elementov v univerzumu. Davidova zvezda je potemtakem sinteza nasprotij in izraz kozmične enotnosti.
Simboli: Davidova zvezda; Latinski križ; Cvetni venec; Mak
Latinski križ je najpogostejši religiozni simbol na Pobreškem pokopališču in simbol Rimskokatoliške različice krščanstva, ki prevladuje v Sloveniji in ne le v mestu ob Dravi. Ta križ ima izrazit poudarek na vertikali. Presečišče s krajšo horizontalo je zamaknjeno navzgor, teži k nebu, k onostranstvu. Je v približnem razmerju z merami stoječega človeka z razširjenimi rokami. In še preden je ta križ postal simbol vere, so ga uporabljali Rimljani za kaznovanje hujših prestopnikov. V krščanski ikonografiji se je pojavil šele po nekaj stoletjih in kasneje postal glavni simbol Rimskokatoliške vere. Če pustimo ob strani različna menja o obliki izvornega Kristusovega križa in vprašanje, če se je križanje sploh odvilo, ima ta križ še posebej zanimivo zgodovino, nenazadnje pa naj bi se košček njegovega lesa nahajal tudi v mestni Stolnici. Srednjeveška legenda o Kristusovem križu pripoveduje, da je bil izdelan iz lesa rajskega drevesa, ki ga je zasadil Set na Adamovem grobu. Pomladki tega drevesa so šli iz roke v roko. Iz tega lesa naj bi bila soha, na kateri je Mojzes vzdignil bronasto kačo, kar se interpretira kot arhetip križanja. Ta les se kasneje, v času kralja Salomona znajde v Jeruzalemu, kjer je služil kot most čez potok, in o njem je sanjala kraljica iz Sabe, da bo bil na njem križan Kristus, božji sin. V času Jezusa se je les tega drevesa že dolgo namakal v ribniku Betesdi, katerega voda naj bi imela čudežno zdravilno moč. Iz njega so potlej naredili Jezusov križ. Po križanju se je za tem križem za nekaj stoletij izgubila vsakršna sled. V času Konstantina, ko je že prevzel oblast v Rimskem imperiju in vzpostavil krščanstvo kot državno vero, je bil Jezusov križ ponovno odkrit. Našel ga ni nihče drug kot cesarjeva mati Helena, ki se je s tem namenom odpravila v Jeruzalem. Izvedela je namreč za Juda, ki je poznal kraj, kjer je skriva Jezusov križ. Ker pa ta plemeniti gospe ni hotel izdati lokacije, ga je ta zaprla v ječo. Tam sta ga lakota in žeja prisilili, da je spregovoril. Tako Helena najde vse tri križe iz Golgote, pravega pa spozna tako, da z njim obudi mrtvega. Križ odnese v Konstantinopel. Dobrih tristo let kasneje je bil križ oskrunjen, saj je njegov del s seboj odnesla perzijska vojska, ki je pustošila po Konstantinoplu. Nekaj desetletij kasneje je bizantinski cesar Heraklij premagal Hosrana II., perzijskega cesarja, in vrnil del križa. Slednji je bil dokončno odtujen v času križarskih vojn, ko je v eni izmed njih Rimskokatoliška vojska vdrla in oropala Konstantinopel, z križem vred pa so izginile tudi številne relikvije. Tako so se koščki tega križa razpršili po evropskih cerkvah. Verni jim še danes pripisujejo čudežno moč, saj trdijo, da les Kristusovega križa ne le zdravi, temveč tudi oživlja mrtve. Esenco njegove moči predstavlja dejstvo, da je izdelan iz drevesa Življenja, posajenega v raju.
Na tem grobu se nahaja tudi makova glavica, sicer pogost dekorativni element na grobovih Pobreškega pokopališča. Gre za star predkrščanski simbol, saj mak velja za atribut antične boginje Demetre. Igral je pomembno vlogo ritualih, ki so jih izvajali v njeno čast, v t.i. Evlezinskih misterijih. Mak je simbol zemlje, kjer potekajo transmutacije, kot so rojstvo, smrt, pozaba, in ponovno rojstvo. vstajenje. Simbolizira spanje in pozabo, ki se polasti oseb pred smrtjo in ponovnim rojstvom.
Naslednji simbol, ki ga lahko vidimo na tem grobu, je šesterokraka zvezda oz. t.i. Davidova zvezda, ki se pojavlja na treh mestih. Davidova zvezda je najbolj znani simbol Judovske vere, a relativno nov, v kolikor je popularen šele zadnjih 200 let. Zvezda naj bi bila oblikovana po obliki ščita kralja Davida ali simbola na njem, zato je simbol imenovan tudi Davidov ščit. Tretje poimenovanje tega simbola je Salomonov pečat. Davidova zvezda je sestavljena iz dveh prepletenih enakostraničnih trikotnikov. Vrisati jo je mogoče v šesterokotnik, heksagram, zato je v znamenju simbolizma števila šest. Po drugih razlagah, namreč hermetičnem izročilu, zajema Salomonov pečat sedem temeljnih kovin, kakor tudi sedem planetov. V središču sta zlato in sonce, po krakih pa so od zgoraj in v smeri urinega kazalca razporejeni naslednji pari kovin in planetov starega sveta: srebro in Luna, baker in Venera, živo srebro in Merkur, svinec in Saturn, kositer in Jupiter ter železo in Mars. Po drugih razlagah dva trikotnika Davidove zvezde simbolizirata združitev moškega in ženskega načela, nebeškega in zemeljskega. Simbol interpretirajo tudi skozi simbolizem števila 4. Po tej razlagi so v Davidovi zvezdi zajeti štirje elementi: trikotnik z vrhom zgoraj predstavlja ogenj, trikotnik s konico spodaj pa vodo. Trikotnik ognja, odrezan z osnovnico trikotnika vode, predstavlja zrak, trikotnik vode, odrezan z osnovnico trikotnika ognja, pa zemljo. Združeni v heksagram predstavljajo celoto elementov v univerzumu. Davidova zvezda je potemtakem sinteza nasprotij in izraz kozmične enotnosti.
20