Dr. Pivko Ljudevit
Simbol: Sokol
Leta 1861 je Franc Jožef I., monarh Avstrije uzakonil pravico do ustanavljanja društev tudi nenemškim narodom monarhije. Tako je bilo že naslednjega leta v Pragi ustanovljeno prvo slovansko sokolsko društvo na teritoriju monarhije. šest let kasneje pa tudi v Sloveniji, in sicer v Ljubljani. Ideja sokolstva se je hitro širila po področju Slovenije, tako da je ob koncu 19. stoletja na področju delovalo že deset sokolskih društev. Slednje pa ne velja za področje severovzhodne Slovenije, kjer je bilo prvo sokolsko društvo ustanovljeno šele leta 1903, in sicer v Ljutomeru. V mestu ob Dravi je ustanovitev slovenskega sokolskega društva dolgo onemogočalo močno nemško nacionalno gibanje. Ko glavna ovira se je izkazalo dejstvo, da slovanski narodi niso imeli enakih političnih pravic kot Nemci, zato so veliko težje ustanovili svoje društvo. Maribor je namreč veljal za Nemško mesto. Po tedanjih statistikah pa naj bi 82 % prebivalstva mesta občevalo v nemškem jeziku. O prevladujočem vplivu Nemcev v mestu ob Dravi govori tudi podatek, da so bila do leta 1918 od skupno ustanovljenih 25-ih društev le tri Slovenska. Kljub neugodnim okoliščinam in birokratskim oviram je bilo septembra 1900 ustanovljeno Slovensko športno društvo Maribor, ki je postavilo temelje za razvoj sokolstva v mestu. Leto kasneje so na občnem zboru razglasili, da pripravlja društvo pot ustanovitvi sokolskega društva. Ustanovni zbor je bil 24. marca 1907 v Narodnem domu, udeležil se ga je tudi Dr. Ljudevit Pivko. Leto prej se je novopečeni doktor slavistike in germanistike naselil v Mariboru, kjer je prevzel mesto učitelja – pripravnika na klasični gimnaziji. Z idejama Sokolstva in panslavizma, ki sta v veliki meri zaznamovali njegovo življenjsko pot, se je spoznal na študiju v Pragi. Postal je odličen telovadec, v povezavi s sokolstvom pa ga je najbolj gnala narodnoobrambna ideja. Z narodno zavednim delom je pričel že pri Ljudski knjižnici, ki je nastala v okviru Slovanske čitalnice, najbolj aktiven pa je bil kot član Sokolskega društva Maribor. Postal je član vaditeljskega zbora, bil med 1909-1911 tajnik in v letih 1911-1914 podstarosta društva. Knjižnica Mariborskega Sokola, ustanovljena za krepitev slovenske narodne zavesti, je bila njegova zamisel. Pivko je bil aktiven kot pisec del, v katerih prevladujejo narodno zavedne vsebine. Že v času pred prvo svetovno vojno je izdal naslednja dela: Kratka zgodovina slovenskega naroda (1908 + 1912), Šaljivec iz Podravja (1910), Telovadne igre, 1. del (1911) in 2. del (1913), Ribičeva Jurka (1911), Šestdeset let slovenskega političnega dela, Češke pravljice in načela Karla Havlička Borovskega (vse 1912), leto kasneje pa prevod dela Leva Tolstoja in Ljudske pripovedke. Zanimiva so njegova medvojna leta, ko je bil mobiliziran in kot nadporočnik najprej služil v Boki Kotorski ter Albaniji, nato pa odšel s 3.bosansko-hercegovskim polkom na soško fronto in naprej na Tirolsko. Leta 1917 je organiziral pri Carzanu prehod večjega dela polka na Italijansko stran, kar je bila po njegovem edina možna pot boja proti Avstroogrski. Iz večjega števila slovanskih in južnoslovanskih častnikov je organiziral poseben odred prostovoljcev, ki je kot samostojna skupina deloval na različnih odsekih italijanske fronte in napram avstro-ogrski armadi. Dogodke iz prve svetovne vojne je ovekovečil v zbirki Carzano, ki obsega pet knjig, izdal je tudi tretji del celote Telovadnih iger, spomine z naslovom Proti Avstriji, Seme, Jablane med frontama, Vulkanska tla, Tožitelji in branitelji, Zeleni odred, Informatorji, Val Bella in DRUP. Izdal je tudi knjigo spominov o začetkih sokolstva v Mariboru. Bil je tudi predsednik Slovenske šolske matice, odbornik Zveze kulturnih društev, član vodstva mariborske Posojilnice Narodnega doma, tajnik Narodnega sveta za Štajersko; deloval pa je tudi v mariborskem Zgodovinskem društvu. Kot liberalec je bil član Jugoslovanske demokratske stranke (kasneje SDS). Leta 1930, po razpustitvi parlamenta in vpeljavi diktature je bil imenovan v novonastali svet Dravske banovine, kot eden izmed treh zastopnikov mesta Maribor. Tam ni ostal dolgo, saj je že naslednje leto dobil poslanski mandat. Leta 1936 je hudo zbolel ter imel operacijo v Zagrebu, tako da je začel službovati ponovno šele februarja 1937. Že čez dober mesec, 29. marca 1937, pa je za vedno zaprl oči. Pivkovo krsto so položili na mrtvaški oder v Narodnem domu v Mariboru, ob njej pa postavili blazinico s številnimi odlikovanji. Častno stražo so držali mariborski sokoli, ki so v nekrologu zapisali tudi naslednje misli: »dr. Pivko je bil idealen sokol in duša predvojnega sokolstva v Mariboru«. Prav nobenega dvoma ni, da so se z ustanovitvijo društva Slovenci v mestu ob Dravi počutili bolj enakovredne vladajočemu nemškemu prebivalstvu, in da se na mariborskih ulicah Slovencu ni bilo več bati, da jih bo kdo skupil, če bo govoril v materinem jeziku.
Simbol: Sokol
Leta 1861 je Franc Jožef I., monarh Avstrije uzakonil pravico do ustanavljanja društev tudi nenemškim narodom monarhije. Tako je bilo že naslednjega leta v Pragi ustanovljeno prvo slovansko sokolsko društvo na teritoriju monarhije. šest let kasneje pa tudi v Sloveniji, in sicer v Ljubljani. Ideja sokolstva se je hitro širila po področju Slovenije, tako da je ob koncu 19. stoletja na področju delovalo že deset sokolskih društev. Slednje pa ne velja za področje severovzhodne Slovenije, kjer je bilo prvo sokolsko društvo ustanovljeno šele leta 1903, in sicer v Ljutomeru. V mestu ob Dravi je ustanovitev slovenskega sokolskega društva dolgo onemogočalo močno nemško nacionalno gibanje. Ko glavna ovira se je izkazalo dejstvo, da slovanski narodi niso imeli enakih političnih pravic kot Nemci, zato so veliko težje ustanovili svoje društvo. Maribor je namreč veljal za Nemško mesto. Po tedanjih statistikah pa naj bi 82 % prebivalstva mesta občevalo v nemškem jeziku. O prevladujočem vplivu Nemcev v mestu ob Dravi govori tudi podatek, da so bila do leta 1918 od skupno ustanovljenih 25-ih društev le tri Slovenska. Kljub neugodnim okoliščinam in birokratskim oviram je bilo septembra 1900 ustanovljeno Slovensko športno društvo Maribor, ki je postavilo temelje za razvoj sokolstva v mestu. Leto kasneje so na občnem zboru razglasili, da pripravlja društvo pot ustanovitvi sokolskega društva. Ustanovni zbor je bil 24. marca 1907 v Narodnem domu, udeležil se ga je tudi Dr. Ljudevit Pivko. Leto prej se je novopečeni doktor slavistike in germanistike naselil v Mariboru, kjer je prevzel mesto učitelja – pripravnika na klasični gimnaziji. Z idejama Sokolstva in panslavizma, ki sta v veliki meri zaznamovali njegovo življenjsko pot, se je spoznal na študiju v Pragi. Postal je odličen telovadec, v povezavi s sokolstvom pa ga je najbolj gnala narodnoobrambna ideja. Z narodno zavednim delom je pričel že pri Ljudski knjižnici, ki je nastala v okviru Slovanske čitalnice, najbolj aktiven pa je bil kot član Sokolskega društva Maribor. Postal je član vaditeljskega zbora, bil med 1909-1911 tajnik in v letih 1911-1914 podstarosta društva. Knjižnica Mariborskega Sokola, ustanovljena za krepitev slovenske narodne zavesti, je bila njegova zamisel. Pivko je bil aktiven kot pisec del, v katerih prevladujejo narodno zavedne vsebine. Že v času pred prvo svetovno vojno je izdal naslednja dela: Kratka zgodovina slovenskega naroda (1908 + 1912), Šaljivec iz Podravja (1910), Telovadne igre, 1. del (1911) in 2. del (1913), Ribičeva Jurka (1911), Šestdeset let slovenskega političnega dela, Češke pravljice in načela Karla Havlička Borovskega (vse 1912), leto kasneje pa prevod dela Leva Tolstoja in Ljudske pripovedke. Zanimiva so njegova medvojna leta, ko je bil mobiliziran in kot nadporočnik najprej služil v Boki Kotorski ter Albaniji, nato pa odšel s 3.bosansko-hercegovskim polkom na soško fronto in naprej na Tirolsko. Leta 1917 je organiziral pri Carzanu prehod večjega dela polka na Italijansko stran, kar je bila po njegovem edina možna pot boja proti Avstroogrski. Iz večjega števila slovanskih in južnoslovanskih častnikov je organiziral poseben odred prostovoljcev, ki je kot samostojna skupina deloval na različnih odsekih italijanske fronte in napram avstro-ogrski armadi. Dogodke iz prve svetovne vojne je ovekovečil v zbirki Carzano, ki obsega pet knjig, izdal je tudi tretji del celote Telovadnih iger, spomine z naslovom Proti Avstriji, Seme, Jablane med frontama, Vulkanska tla, Tožitelji in branitelji, Zeleni odred, Informatorji, Val Bella in DRUP. Izdal je tudi knjigo spominov o začetkih sokolstva v Mariboru. Bil je tudi predsednik Slovenske šolske matice, odbornik Zveze kulturnih društev, član vodstva mariborske Posojilnice Narodnega doma, tajnik Narodnega sveta za Štajersko; deloval pa je tudi v mariborskem Zgodovinskem društvu. Kot liberalec je bil član Jugoslovanske demokratske stranke (kasneje SDS). Leta 1930, po razpustitvi parlamenta in vpeljavi diktature je bil imenovan v novonastali svet Dravske banovine, kot eden izmed treh zastopnikov mesta Maribor. Tam ni ostal dolgo, saj je že naslednje leto dobil poslanski mandat. Leta 1936 je hudo zbolel ter imel operacijo v Zagrebu, tako da je začel službovati ponovno šele februarja 1937. Že čez dober mesec, 29. marca 1937, pa je za vedno zaprl oči. Pivkovo krsto so položili na mrtvaški oder v Narodnem domu v Mariboru, ob njej pa postavili blazinico s številnimi odlikovanji. Častno stražo so držali mariborski sokoli, ki so v nekrologu zapisali tudi naslednje misli: »dr. Pivko je bil idealen sokol in duša predvojnega sokolstva v Mariboru«. Prav nobenega dvoma ni, da so se z ustanovitvijo društva Slovenci v mestu ob Dravi počutili bolj enakovredne vladajočemu nemškemu prebivalstvu, in da se na mariborskih ulicah Slovencu ni bilo več bati, da jih bo kdo skupil, če bo govoril v materinem jeziku.
20