dr.Terč Filip, čebelar in znanstvenik
Simbol: čebela v heksagramu. Čebela simbolizira čebelarje in poleg tega tudi pridnost, organiziranost, disciplino in neutrudnost. Čebela je simbol duše v grški religiji, kjer jo povezujejo z Demetro, kakor tudi v judovskem izročilu. Simbolizira tudi govorništvo, poezijo in inteligenco. Heksagram je eden izmed najbolj univerzalnih simbolov. Pojavlja se pri Indijskih religijah, Hebrejcih, Kristjanih, Muslimanih, na Kitajskem in tudi pri Srednjeameriških civilizacijah. V hermetični filozofiji predstavlja združitev evolutivnih in involutivnih sil, pri jungovski psihoanalizi pa simbolizira združitev osebnega in minljivega sveta Jaza z neosebnim, neminljivim svetom. Obliko heksagrama posnema tudi čebelje satje.
Tradicija čebelarjenja v Sloveniji je zelo stara z začetki najverjetneje v prazgodovini, gotovo pa v času naselitve Južnih Slovanov. Ti so spočetka čebelarili v gozdovih, v umetno izsekanih duplih dreves, s katerimi so čebelje roje privabili na lažje dostopna mesta. Že iz časov Karantanije je znano poleg medu pridobivanje čebeljega voska, ki je bil pomembno izvozno blago. V srednjem veku je bilo čebelarjenje zelo cenjeno, saj je bil med takrat najcenejše sladilo, vosek pa pomemben vir razsvetljave. V cerkvah je bil nujno potreben za bogoslužje, verniki so ga uporabljali za kupovanje odpustkov. Voščene sveče so bile najimenitnejše za razsvetljavo. V cerkvah je bil nujno potreben za bogoslužje, verniki so ga uporabljali za odkupovanje odpustkov, veliko je bil v rabi tudi pri pečatenju pomembnejših listin, pri izdelavi podob, za poslikavanje pirhov in kot sestavina voščenih kitov. Vosek ni bil poceni – njegova vrednost je bila najmanj petkratnik cene medu. Med je bil cenjen tudi kot zdravilo in so ga še posebej uživali v prazničnem času. Že od srednjega veka so ga uporabljali za izdelavo medenega peciva – lecta, ki je bilo med našimi predniki zelo priljubljeno. V naši narodni zapuščini imamo več kot sto različnih lesenih modelov, številni od njih so prave rezbarske mojstrovine. Sredi 18. stoletja so bili čebelarji dežele Kranjske zelo razgledani. Ljudje so poznali marsikatero skrivnost iz čebeljega življenja in se niso niti zavedali, da so v znanju vodilni v svetu.
Iz tega okolja izšel čebelar, na katerega smo Slovenci ponosni še danes, to je bil prvi učitelj čebelarstva na Dunaju Anton Janša z Breznice pri Žirovnici. V borih treh letih ustvarjalnega dela je postal nesmrten z dvema knjigama, in sicer z Razpravo o rojenju, ki je izšla leta 1771, in s Popolnim naukom o čebelarstvu, ki je izšla po njegovi smrti, leta 1774. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov. Pomemben razvoj je čebelarstvo doživelo v 19. stoletju. Razvilo se je vzgajanje rojev in čebeljih družin za prodajo, ki je doseglo vrhunec ob koncu stoletja, in nekatera nova vedenja. Med pomembnimi inovatorji je bil tudi dr.Filip Terč, zdravnik in velik ljubitelj čebel, ki se je kasneje uveljavil kot revmatolog in apiterapevt. Rojen je bil 30. mar. 1844 v vasi Prapořištĕ (Šumava, Češka) kmetovalcu Janu in materi r. Štĕpán, kasneje doštudiral na Dunaju in se leta 1875 preselil v Maribor. Kot velik ljubitelj čebelarstva je tri leta kasneje postal predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva. Iz prakse je vedel, da mu čebelji piki na nerazumljiv način lajšajo težave z revmo, zato se je poglobil v raziskovanje odnosa med čebeljim strupom (apitoksin) do zdravega in bolnega organizma. M leti 1878–87 je preveril 173 bolezenskih primerov. S pravilno zastavljenimi ter načrtnimi eksperimenti in kritičnim kliničnim opazovanjem je na razmerju apitoksin: revmatični povzročitelj zgradil čebeljo terapijo, t.i. apiterapijo, za katere očeta velja na področju Srednje Evrope. Iz njegovih strokovnih objav je razvidno, da je hkrati utiral pot poznejši alergologiji in imunologiji, farmacevtsko industrijo pa posredno spodbudil k izdelavi apitoksinskih pripravkov, med drugimi tudi Švicarja dr. K. A. Forsterja, ki je ok. 1930 izdelal prvi pripravek z apitoksinom »Forapin«. Terč je aktivno sodeloval tudi v kulturnem utripu mesta ob Dravi, in sicer kot predavatelj na moškem učiteljišču za higieno in somatologijo, pri praktičnem pouku čebelarstva, bil pa je tudi član planinskega društva, Slovanske čitalnice in med ustanovitelji Narodnega doma, branika Slovenstva v mestu ob Dravi.
Simbol: čebela v heksagramu. Čebela simbolizira čebelarje in poleg tega tudi pridnost, organiziranost, disciplino in neutrudnost. Čebela je simbol duše v grški religiji, kjer jo povezujejo z Demetro, kakor tudi v judovskem izročilu. Simbolizira tudi govorništvo, poezijo in inteligenco. Heksagram je eden izmed najbolj univerzalnih simbolov. Pojavlja se pri Indijskih religijah, Hebrejcih, Kristjanih, Muslimanih, na Kitajskem in tudi pri Srednjeameriških civilizacijah. V hermetični filozofiji predstavlja združitev evolutivnih in involutivnih sil, pri jungovski psihoanalizi pa simbolizira združitev osebnega in minljivega sveta Jaza z neosebnim, neminljivim svetom. Obliko heksagrama posnema tudi čebelje satje.
Tradicija čebelarjenja v Sloveniji je zelo stara z začetki najverjetneje v prazgodovini, gotovo pa v času naselitve Južnih Slovanov. Ti so spočetka čebelarili v gozdovih, v umetno izsekanih duplih dreves, s katerimi so čebelje roje privabili na lažje dostopna mesta. Že iz časov Karantanije je znano poleg medu pridobivanje čebeljega voska, ki je bil pomembno izvozno blago. V srednjem veku je bilo čebelarjenje zelo cenjeno, saj je bil med takrat najcenejše sladilo, vosek pa pomemben vir razsvetljave. V cerkvah je bil nujno potreben za bogoslužje, verniki so ga uporabljali za kupovanje odpustkov. Voščene sveče so bile najimenitnejše za razsvetljavo. V cerkvah je bil nujno potreben za bogoslužje, verniki so ga uporabljali za odkupovanje odpustkov, veliko je bil v rabi tudi pri pečatenju pomembnejših listin, pri izdelavi podob, za poslikavanje pirhov in kot sestavina voščenih kitov. Vosek ni bil poceni – njegova vrednost je bila najmanj petkratnik cene medu. Med je bil cenjen tudi kot zdravilo in so ga še posebej uživali v prazničnem času. Že od srednjega veka so ga uporabljali za izdelavo medenega peciva – lecta, ki je bilo med našimi predniki zelo priljubljeno. V naši narodni zapuščini imamo več kot sto različnih lesenih modelov, številni od njih so prave rezbarske mojstrovine. Sredi 18. stoletja so bili čebelarji dežele Kranjske zelo razgledani. Ljudje so poznali marsikatero skrivnost iz čebeljega življenja in se niso niti zavedali, da so v znanju vodilni v svetu.
Iz tega okolja izšel čebelar, na katerega smo Slovenci ponosni še danes, to je bil prvi učitelj čebelarstva na Dunaju Anton Janša z Breznice pri Žirovnici. V borih treh letih ustvarjalnega dela je postal nesmrten z dvema knjigama, in sicer z Razpravo o rojenju, ki je izšla leta 1771, in s Popolnim naukom o čebelarstvu, ki je izšla po njegovi smrti, leta 1774. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov. Pomemben razvoj je čebelarstvo doživelo v 19. stoletju. Razvilo se je vzgajanje rojev in čebeljih družin za prodajo, ki je doseglo vrhunec ob koncu stoletja, in nekatera nova vedenja. Med pomembnimi inovatorji je bil tudi dr.Filip Terč, zdravnik in velik ljubitelj čebel, ki se je kasneje uveljavil kot revmatolog in apiterapevt. Rojen je bil 30. mar. 1844 v vasi Prapořištĕ (Šumava, Češka) kmetovalcu Janu in materi r. Štĕpán, kasneje doštudiral na Dunaju in se leta 1875 preselil v Maribor. Kot velik ljubitelj čebelarstva je tri leta kasneje postal predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva. Iz prakse je vedel, da mu čebelji piki na nerazumljiv način lajšajo težave z revmo, zato se je poglobil v raziskovanje odnosa med čebeljim strupom (apitoksin) do zdravega in bolnega organizma. M leti 1878–87 je preveril 173 bolezenskih primerov. S pravilno zastavljenimi ter načrtnimi eksperimenti in kritičnim kliničnim opazovanjem je na razmerju apitoksin: revmatični povzročitelj zgradil čebeljo terapijo, t.i. apiterapijo, za katere očeta velja na področju Srednje Evrope. Iz njegovih strokovnih objav je razvidno, da je hkrati utiral pot poznejši alergologiji in imunologiji, farmacevtsko industrijo pa posredno spodbudil k izdelavi apitoksinskih pripravkov, med drugimi tudi Švicarja dr. K. A. Forsterja, ki je ok. 1930 izdelal prvi pripravek z apitoksinom »Forapin«. Terč je aktivno sodeloval tudi v kulturnem utripu mesta ob Dravi, in sicer kot predavatelj na moškem učiteljišču za higieno in somatologijo, pri praktičnem pouku čebelarstva, bil pa je tudi član planinskega društva, Slovanske čitalnice in med ustanovitelji Narodnega doma, branika Slovenstva v mestu ob Dravi.
20