Čebela v heksagramu, simbol čebelarstva, ima večplasten pomen. Če čebela simbolizira pridnost, organiziranost, disciplino in neutrudnost, je heksagram simbol združitve osebnega, minljivega sveta Jaza z neosebnim, neminljivim svetom. Ta simbolizem velja za tukaj pokopanega, ki je svojo osebo izkušnjo združil s svetom. Dr. Filip Terč, strastni čebelar, namreč velja za očeta moderne Apiterapije.
Tradicija čebelarjenja v Sloveniji je stara. Med in čebelji vosek sta predstavljala pomembno izvozno blago že v času slovanske kneževine Karantanije. Prav tako je bilo čebelarjenje zelo cenjeno v srednjem veku, ko je med veljal za najcenejše sladilo, vosek pa bil pomemben vir razsvetljave. V cerkvah je bil nujno potreben za bogoslužje, verniki so ga uporabljali za kupovanje odpustkov. Prav tako slovenskega rodu je znameniti čebelar Anton Janša, iz Breznice pri Žirovnici, na katerega smo Slovenci ponosni še danes. Bil je prvi učitelj čebelarstva na Dunaju in postal nesmrten z dvema knjigama, z Razpravo o rojenju, ki je izšla leta 1771, in s Popolnim naukom o čebelarstvu, ki je izšla po njegovi smrti leta 1774. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarstvo veliko novosti in ovrgli precej krivih naukov.
Pomemben razvoj je čebelarstvo doživelo v 19. stoletju. Med pomembnimi inovatorji je bil dr. Filip Terč, zdravnik in velik ljubitelj čebel, ki se je kasneje uveljavil kot revmatolog in apiterapevt. Rojen je bil 30. mar. 1844 v vasi Prapořištĕ na Češkem, kasneje doštudiral na Dunaju in se leta 1875 preselil v Maribor. Kot velik ljubitelj čebelarstva je tri leta kasneje postal predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva.
Iz prakse je vedel, da mu čebelji piki na nerazumljiv način lajšajo težave z revmo, zato se je poglobil v raziskovanje odnosa med čebeljim strupom (apitoksin) do zdravega in bolnega organizma. Tako je med leti 1878–87 je preveril 173 bolezenskih primerov. S pravilno zastavljenimi ter načrtnimi eksperimenti in kritičnim kliničnim opazovanjem je na razmerju apitoksin: revmatični povzročitelj zgradil čebeljo terapijo, t.i. apiterapijo, za katere očeta velja.
Iz njegovih strokovnih objav je razvidno, da je utiral pot poznejši alergologiji in imunologiji, farmacevtsko industrijo pa posredno spodbudil k izdelavi apitoksinskih pripravkov, med njimi tudi Švicarja dr. K. A. Forsterja, ki je okoli leta 1930 izdelal prvi pripravek z apitoksinom »Forapin«. Terč je aktivno sodeloval v kulturnem utripu mesta ob Dravi, in sicer kot predavatelj na moškem učiteljišču za higieno in somatologijo, pri praktičnem pouku čebelarstva, bil je prav tako član planinskega društva, Slovanske čitalnice in med ustanovitelji Narodnega doma, branika Slovenstva v mestu ob Dravi.