Od aprila 1948 do oktobra 1949 je potekalo pred vojaškim in okrožnim sodiščem v Ljubljani 10 sodnih procesov, na katerih je bilo sojenih 34 nekdanjih internirancev in članov taboriščnih odporniških komitejev v nemških koncentracijskih taboriščih taboriščih Dachau (po njem so procesi poimenovani) in Buchenwald. Obtoženi so bili domnevnega sodelovanja z gestapom med drugo svetovno vojno in z zahodnimi obveščevalnimi službami po končani vojni.
Zaradi skonstruiranih obtožb oziroma pomanjkanja dokazov so bila priznanja od zapornikov izsiljena z mučenji, zaradi česar so trije umrli med preiskovalnim postopkom. Večina obtoženih je bila obsojena na smrt ali dolgoletne težke zaporne kazni. 11 na smrt obsojenih je bilo usmrčenih; nerazkrit ostaja dejanski datum njihove usmrtitve ter mesto njihovega pokopa. En obsojenec je med prestajanjem kazni umrl na Golem otoku.
Med obsojenimi so bili vidnejši slovenski komunisti in španski borci. Ker sodbe niso temeljile na dokazani individualni krivdi, so politična vodstva in pravosodni organi na pritisk prizadetih obsojencev in njihovih svojcev kasneje izvedle ponovno presojo procesov, ki je pripeljala leta 1976 do razveljavitve sodb in do politične rehabilitacije obsojencev na 10. kongresu ZKS leta 1986.
