Sokol, izklesan v pokončni nagrobnik, je simbol vzpona na telesnem, razumskem in naravnem področju. Je simbol društva, ki je odigralo pomembno vlogo pri oblikovanju nacionalne zavesti in v bojih za Severno mejo, v katerih je bila odločena nadaljnja usoda mesta ob Dravi. In v znamenju tega simbola je življenjska zgodba, slavista in germanista, plodnega pisca, domoljuba, aktivnega pripadnika Sokolskega gibanja v Mariboru in akterja v prelomnih zgodovinskih dogodkih.
Leta 1861 je monarh Franc Jožef I. uzakonil pravico do ustanavljanja društev nenemških narodov Avstro-Ogrske monarhije. Že naslednjega leta je bilo v Pragi ustanovljeno prvo slovansko sokolsko društvo. Ideja sokolstva se je hitro širila v Sloveniji. Ob koncu 19. stoletja je tako delovalo že deset sokolskih društev, a ne v Mariboru. Tu je ustanovitev društva dolgo onemogočalo močno nemško nacionalno gibanje. O prevladujočem vplivu Nemcev v mestu govori tudi podatek, da so bila do leta 1918 od skupno 25-ih novoustanovljenih društev le tri Slovenska.
Eno od teh je Sokolsko društvo Maribor. ustanovljeno 24. marca 1907 v Narodnem domu. Ustanovne seje v Narodnem domu se je udeležil prav on. V Maribor se priseli leto prej, ko je prevzame mesto učitelja – pripravnika na klasični gimnaziji. Kmalu po ustanovitvi društva postane član vaditeljskega zbora, med leti 1909-1911 tajnik in v letih 1911-1914 podstarosta društva.
Knjižnica Mariborskega Sokola, ustanovljena za krepitev narodne zavesti, je bila njegova zamisel. Že pred 1. svetovno vojno se je uveljavil kot ploden pisec. V delih prevladujejo narodno zavedne vsebine (Kratka zgodovina slovenskega naroda; Šestdeset let slovenskega političnega dela...), izdal pa je tudi strokovni priročnik za športno vzgojo (»Telovadne igre I. in II.«).
V času I. svetovne vojne se izkaže kot neustrašen poveljnik rodoljubov in izjemen strateg. Leta 1917 pri Carzanu organizira prehod večjega dela Avstro-Ogrskega polka na zavezniško stran. Nato iz večjega števila slovanskih in južnoslovanskih častnikov organizira poseben odred prostovoljcev, ki se kot samostojna enota bori proti Avstro-Ogrski armadi vse do zaključka vojne. V Maribor se vrne in postane član Narodnega sveta za Štajersko, ki odigra pomembno vlogo v bojih za Severno mejo. Kasneje izda več knjig s spomini na njegova vojaška leta (Carzano; Proti Avstriji…) in knjigo, v kateri opisuje začetke sokolstva v Mariboru.
V mestu aktivno deluje v javnem življenju, kot predsednik Slovenske šolske matice, odbornik Zveze kulturnih društev, član mariborskega Zgodovinskega društva… Leta 1930, po razpustitvi parlamenta in vpeljavi diktature je imenovan v novonastali svet Dravske banovine, leto kasneje pa dobi poslanski mandat.
Umre leta 1937. Žalna slovesnost poteka v Narodnem domu, kjer mu Sokoli držijo častno stražo. Slednji so v nekrologu zapisali naslednje: »... je bil idealen sokol in duša predvojnega sokolstva v Mariboru«. Časa, ko so se Slovenci v mestu ob Dravi postavili kot enakovredni nemškemu prebivalstvu.