Podoba mesta Maribor, vklesana v nagrobni kamen, je usodno povezana z življenjsko zgodbo tukaj pokopanega. Profesor na mariborski klasični gimnaziji, državni in deželni poslanec, je odigral pomembno vlogo v dramatičnih dogodkih, ki so v mesecih po zaključku I. Svetovne vojne pretresali mesto. Prelomnega leta 1918 je predsedoval ustanovitvi Narodnega sveta za Štajersko. Dober mesec kasneje je sprejel odločitev, ki je vplivala na nadaljnjo usodo mesta. Še pred tem je kot poslanec Avstro-Ogrske monarhije dosegel imenovanje slovenskih okrajnih glavarjev, s katerimi je ob pričetku bojev za Severno mejo prevzel upravo slovenske Štajerske in jo podredil Narodni vladi v Ljubljani.
Dne 1. novembra 1918 je mestni poveljnik, polkovnik Anton Holik sklical sestanek poveljnikov mariborskih vojaških enot, tako nemških kot slovenskih. Holik, za katerega je bilo samoumevno, da mesto pripade Avstriji, je na sestanku predlagal sprejetje memoranduma v 12 točkah. Iz slednjega je bilo razvidno, da je Maribor dejansko še vedno nemško vplivno območje, zato je major Maister protestiral in zapustil sestanek. Nekaj ur kasneje se je sestal Narodni svet za Štajersko in majorja Maistra imenoval za generala, zaradi česar se je moral Vestovšek kasneje zagovarjati pred Narodno vlado.
Z imenovanjem je Maister postal pravnomočni poveljnik slovenskih vojaških sil v Mariboru in še istega dne razglasil vojaško poveljstvo nad mestom ter nad mestno belo-zeleno gardo. Temu je ostro nasprotoval mestni svet. Svetnike je še posebej razburila izjava dr. Vestovška na enem izmed neformalnih srečanj, namreč, da bi lahko slovenske policijske enote v razmeroma kratkem času prevzele nadzor nad mestom. Sklenili so, da bo za javni red in mir skrbela belo-zelena garda, kateri naj se podredijo enote generala Maistra. V dnevih negotovosti, ki so sledili, sta si v mestu ob Dravi stali nasproti dve vojski meščanov. A na srečo se je vse skupaj razpletlo na dokaj miren način, kar gre pripisati strategiji in odločnosti generala Maistra. Ta je s spretno izvedenim udarom 23. novembra zjutraj razorožil mestno gardo in vzpostavil slovensko oblast v Mariboru.
Zadnji poizkus nasilnega preobrata s strani mariborskih Nemcev se je zgodil dne 27. januarja 1919, ko je mesto obiskala mednarodna delegacija, ki je določala nove Evropske meje. Slabo minuto trajajoč strelski incident, znan kot »Mariborski krvavi ponedeljek«, je terjal pet smrtnih žrtev.
Sledila so burna pogajanja na Mirovni konferenci v Parizu, po katerih je mesto pripadlo novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, in spremenilo ime. Marburg je takrat postal Maribor.