Požgančev most
Požgančev most je tisti, ki prečka reko Savo Dolinko in povezuje dve majhni, a na Gorenjskem zelo prepoznavni vasici Mojstrano in Dovje. Vaščani so most iz lesa zgradili leta 1910 in nekoliko kasneje tudi prenovili oz. naredili na novo saj je prvoten, narejen iz lesa, postal preveč trhel.
Kot pripovedujejo starejši domačini je stari most imel posebnost katere nov most nima več. Star leseni most je bil namreč uklet. Svoje ime je most dobil po bližnji Požgančevi hiši. Od mostu je oddaljena le dobrih 50 hribovskih čevljev.
Ko boste prečkali most si lahko na njegovi ograji ogledate zanimive črne maške s katerimi je povezana tudi legenda, ki sodi v zbirko Po poteh Triglavskih pravljic.
Legenda gre nekako takole:
Nekoč se je Lakotov Jaka vračal iz Dovjega v Mojstrano. Bilo je že pozno in lunin krajec je krmežljavo gledal z neba. Pot je nekoliko okajenega moža vodila čez stari most. Mimo Požgancevega znamenja, ki stoji na dovškem bregu Save, je šel kar tako, kakor da ga sploh ne bi bilo. Še prijaznega pogleda mu ni privoščil. Tebi nič, meni nič je odkorakal na most. A kaj je tedaj zagledal sredi mostu? Velikega črnega mačka. Oči so mu žarele kakor dve pošastni krogli, rep je imel zavihan navzgor kakor turško sabljo in dlako nasršeno, kakor da bi se pripravljal na napad.
A Lakotov Jaka je bil junak in se ga ni bal. Zarobantil je, da se je kar zabliskalo. Potlej je stegnil nogo, obuto v podkovan škorenj, in tako brcnil črnega mačka, da je kakor žoga - odletel visoko v zrak. Maček namreč, ne škorenj. Pa ni obvisel na nevidni kljuki v zraku, kakor bi utegnil kdo misliti. Naravnost v savske valove je čofnil. Štrbunk! je reklo in ni ga bilo več. Zbogom, črni maček! "Ta že ne bo več strašil tod okoli", se je škodoželjno zarezal Lakotov Jaka in se odzibal dalje.
Srečno je prikolovratil v Mojstrano do Smerca 5. Tam se mu je zazdelo, da se nekaj plazi za njim. Žilica radovednosti mu ni dala miru. Majčkeno se je spet ozrl. In kaj je zagledal tedaj? - Gosto, nepregledno krdelo samih črnih mačkov. Lakotov Jaka je bil junak, tačas pa ga je le groza obšla in kaj hitro se je podal v tek. Kar kadilo se je za njim kakor za drvečim avtomobilom. Tako je prisopihal do Spana. "Zdaj sem jim pa menda že utekel, črnuhom nemarnim", si je mislil. In je spet kradoma pogledal nazaj. A glej črnih mačkov, z žarečimi očmi, zavihanimi repi in nasršeno dlako je kakor listja in trave gomazelo za njim. Vsa cesta jih je bila polna.
Lakotov Jaka je prebledel in zobje so mu zašklepetali kakor škarje v rokah mojstra brivca. Nič več ni premišljeval, kaj bi in kako. Kar na hitrco si je spet nabrusil podplate in se spustil v tek. Ves trd od groze je privihral domov. Še toliko časa ni imel, siromak, da bi odprl vezne duri in domačim voščil dober večer. Kar ob zapahnjene duri je butnil, s tako močjo, da so se preklala na dvoje, sam pa je telebnil po tleh, kakor je bil dolg in širok.
Kakor pomaranča debela buška se mu je naredila na čelu na mestu, kjer bi se moral mimo Požgancovega znamenja gredoč prekrižati. In še nogo si je zvil v gležnju - tisto s katero je črnega mačka brcnil v vodo.
Ko so domačini zgradili nov most so zakleti mački izginili in od takrat naprej jih nihče več ni videl, a legenda še vedno obstaja in živi naprej.
Povzeto po: Triglavske pravljice 2. zvezek
Požgančev most je tisti, ki prečka reko Savo Dolinko in povezuje dve majhni, a na Gorenjskem zelo prepoznavni vasici Mojstrano in Dovje. Vaščani so most iz lesa zgradili leta 1910 in nekoliko kasneje tudi prenovili oz. naredili na novo saj je prvoten, narejen iz lesa, postal preveč trhel.
Kot pripovedujejo starejši domačini je stari most imel posebnost katere nov most nima več. Star leseni most je bil namreč uklet. Svoje ime je most dobil po bližnji Požgančevi hiši. Od mostu je oddaljena le dobrih 50 hribovskih čevljev.
Ko boste prečkali most si lahko na njegovi ograji ogledate zanimive črne maške s katerimi je povezana tudi legenda, ki sodi v zbirko Po poteh Triglavskih pravljic.
Legenda gre nekako takole:
Nekoč se je Lakotov Jaka vračal iz Dovjega v Mojstrano. Bilo je že pozno in lunin krajec je krmežljavo gledal z neba. Pot je nekoliko okajenega moža vodila čez stari most. Mimo Požgancevega znamenja, ki stoji na dovškem bregu Save, je šel kar tako, kakor da ga sploh ne bi bilo. Še prijaznega pogleda mu ni privoščil. Tebi nič, meni nič je odkorakal na most. A kaj je tedaj zagledal sredi mostu? Velikega črnega mačka. Oči so mu žarele kakor dve pošastni krogli, rep je imel zavihan navzgor kakor turško sabljo in dlako nasršeno, kakor da bi se pripravljal na napad.
A Lakotov Jaka je bil junak in se ga ni bal. Zarobantil je, da se je kar zabliskalo. Potlej je stegnil nogo, obuto v podkovan škorenj, in tako brcnil črnega mačka, da je kakor žoga - odletel visoko v zrak. Maček namreč, ne škorenj. Pa ni obvisel na nevidni kljuki v zraku, kakor bi utegnil kdo misliti. Naravnost v savske valove je čofnil. Štrbunk! je reklo in ni ga bilo več. Zbogom, črni maček! "Ta že ne bo več strašil tod okoli", se je škodoželjno zarezal Lakotov Jaka in se odzibal dalje.
Srečno je prikolovratil v Mojstrano do Smerca 5. Tam se mu je zazdelo, da se nekaj plazi za njim. Žilica radovednosti mu ni dala miru. Majčkeno se je spet ozrl. In kaj je zagledal tedaj? - Gosto, nepregledno krdelo samih črnih mačkov. Lakotov Jaka je bil junak, tačas pa ga je le groza obšla in kaj hitro se je podal v tek. Kar kadilo se je za njim kakor za drvečim avtomobilom. Tako je prisopihal do Spana. "Zdaj sem jim pa menda že utekel, črnuhom nemarnim", si je mislil. In je spet kradoma pogledal nazaj. A glej črnih mačkov, z žarečimi očmi, zavihanimi repi in nasršeno dlako je kakor listja in trave gomazelo za njim. Vsa cesta jih je bila polna.
Lakotov Jaka je prebledel in zobje so mu zašklepetali kakor škarje v rokah mojstra brivca. Nič več ni premišljeval, kaj bi in kako. Kar na hitrco si je spet nabrusil podplate in se spustil v tek. Ves trd od groze je privihral domov. Še toliko časa ni imel, siromak, da bi odprl vezne duri in domačim voščil dober večer. Kar ob zapahnjene duri je butnil, s tako močjo, da so se preklala na dvoje, sam pa je telebnil po tleh, kakor je bil dolg in širok.
Kakor pomaranča debela buška se mu je naredila na čelu na mestu, kjer bi se moral mimo Požgancovega znamenja gredoč prekrižati. In še nogo si je zvil v gležnju - tisto s katero je črnega mačka brcnil v vodo.
Ko so domačini zgradili nov most so zakleti mački izginili in od takrat naprej jih nihče več ni videl, a legenda še vedno obstaja in živi naprej.
Povzeto po: Triglavske pravljice 2. zvezek200