Slikarska paleta, ki ima v ozadju olimpijske kroge, je simbol slikarja in telovadca. Pripoveduje zgodbo vrhunskega tekmovalca, ki se po končani športni karieri v celoti posveti svoji ljubezni – slikarstvu.
Josip Primožič - Tošo, slikarski samouk, rojen leta 1900 v Ljubljani, se v Maribor preseli, ko je star 28 let, že prekaljen in izkušen v nič kaj lahkem življenju. Že pri sedmih letih mora zaradi smrti matere oditi v rejo k stricu in enajstim bratrancem. Težkemu življenju navkljub se vpiše na realko.
Nastopi I. svetovna vojna in z njo pomanjkanje, zato je Josip primoran šolo zapustiti ter se zaposliti v tovarni orožja. Kmalu ga mobilizirajo, a mu uspe pobegniti iz vlaka. Zateče se na kmetijo, ki je do konca vojne njegovo skrivališče. Tam dela kot hlapec in se telesno močno okrepi. Po koncu vojne ga nove oblasti pošljejo služiti v jugoslovansko vojsko v Kraljevo, kjer začne telovaditi. Leta 1923 postane član ljubljanskega Sokola in pokaže svoj talent.
V enem letu toliko napreduje, da je povabljen na izbirno tekmo za sestavo vrste za olimpijske igre v Parizu. Josipu se uspe uvrstiti med izbrance in tako se leta 1924 udeleži njegovih prvih olimpijskih iger. Naslednjih šestnajst let se izoblikuje v enega najboljših telovadcev na svetu.
Leta 1928 se na povabilo Leona Štuklja, ki je ob sebi želel imeti enakovrednega telovadca za trening, preseli v Maribor. Še istega leta Leon Štukelj na olimpijskih igrah v Amsterdamu osvoji zlato medaljo na krogih, bronasto v mnogoboju in bronasto z ekipo, v kateri je bil tudi Tošo Primožič, srebrn na bradlji.
Leta 1930 na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu Jože Primožič postavi izziv za naslednje generacije. Osvoji 5 zlatih medalj: v mnogoboju, na konju, na bradlji, v prosti vaji in z ekipo, v kateri je tudi Štukelj, bronast na drogu. Osem let kasneje, na Svetovnem prvenstvu v Pragi Josip osvoji bronasti medalji na bradlji in ekipno.
Leto pred drugo svetovno vojno se konča njegova bogata športna kariera. Zaposli se kot risar pri gradbenem podjetju. Vse bolj se posveča svoji ljubezni, ki ga spremlja že od mladosti – slikarstvu.
Ob nastopu vojne se Primožič odloči za odporniško gibanje. Najprej sodeluje z OF, nato postane član komunistične partije, a kmalu izstopi. Josip namesto politične kariere izbere umetnost. Uveljavi se kot slikar, ki je zastavljal na 160-ih samostojnih in skupinskih razstavah, in kot scenograf v Narodnem gledališču Maribor, kjer je zaslužen za postavitev 65 scen dramskih, opernih in baletnih predstav. Po upokojitvi se je cel posvetil slikarstvu, njegovi prvi in največji ljubezni.