Josip Primožič - Tošo, olimpijec in slikar
Simboli: Slikarska paleta, olimpijski krogi. Paleta je simbol slikarstva. Je temelj, na katerem se mešajo barve, preden se nanesejo na slikarsko platno ali drugo podlago. Paleta je lahko svetla, temna, topla in hladna. S temi pridevniki paleta simbolizira slikarjev izbor barv in izraznost, ki se manifestira na slikarski podlagi. Olimpijski krogi so najbolj prepoznaven simbol dogodka, ki mu pravimo Olimpijske igre. Kot znak iger so se prvič pojavili leta 1920 v Antwerpnu. Prekrivanje petih krogov predstavlja zvezo petih celin in srečanje njihovih športnikov na igrah. Prekrivaje simbolizira tudi sožitje, medsebojno spoštovanje in prijateljstvo. Barve krogov imajo svoj pomen. V zgornji vrsti in od leve proti desni modra simbolizira Evropo, črna Afriko, rdeča pa Ameriki. V spodnji vrsti rumena simbolizira Azijo in zelena Avstralijo z Oceanijo.
Razvoj slikarstva je bil v mestu ob Dravi relativno pozen. Dela srednjeveškega slikarstva, ki so v mestu gotovo bila, se niso ohranila, prav tako o njih ne poroča nobeden vir. Prve omembe vredna slikarska dela se pojavijo šele v 17. stoletju, ko je najpomembnejši Štajerski slikar Janez Adam Weissenkircher naslikal za mariborsko Stolnico sliki Nikolaja in Dominika, ki naj bi bili njegovo poslednje delo. Iz Stolnice je tudi oltarna slika Sv.Florijana iz leta 1697, delo slikarja Peuchel-a. Iz baročne dobe izvirajo tudi freske v temperi, nastale okoli leta 1670, ki krasijo Viteško dvorano Mariborskega gradu. Gre za delo neznanega umetnika, v katerega so vključene alegorije štirih letnih časov na zidovih, kakor tudi upodobitvi bitk pri Angelskem gradu in pri Monoštru. Na stropu sta upodobljena dva prizora iz Homerjeve Odiseje. O slikarjih, ki so ustvarjali v 18. stoletju, je znanega nekoliko več. V mestu ob Dravi je bil še posebej aktiven Dunajčan Jožef M. Gebler, ki je poslikal strop nekdanje minoritske cerkve z motivom Marije med častilci, ki drži v roki list papirja s panoramo Maribora. Njegovo delo je tudi stropna slika z motivom bitke v Mariborskem gradu iz leta 1763. Leta 1775 je slikar Mölk poslikal strop severne kapele v Stolnici s prikazom najdenja križa. V prvi polovici 19. stoletja so v mestu ustvarjali manj pomembni slikarji, kot Furlan Giacommo Brollo, slikar pobožnih podob, in krajinarja F.Kupelwieser in M. Zeltner. Leta 1843 se je v Mariboru rodil Gabrijel Hackl, kasnejši profesor na akademiji v München-u. Z industrializacijo in razvojem meščanskega kulturnega življenja se je spreminjala tudi motivika. Tako se je na začetku druge polovice 19. stoletja v Maribor preselil portretni in krajinski slikar Edvard Lind, ki je portretiral nekatere mariborske župane in pomembne meščane. V tem času je bil poslikan tudi strop dvorane v današnji umetnostni galeriji Maribor (UGM) z raznimi zgodovinskimi prizori in alegorijami štirih letnih časov ter Tunne-jeva slika Sv. Alojzija v istoimenski cerkvi. Pogoje za razvoj slovenskega slikarstva so bili vzpostavljeni šele po prvi svetovni vojni, ko je mesto pripadlo novi državi. Takrat pridejo na srednje šole slovenski profesorji risanja, ustanavljajo se prvi umetniški klubi. V klub Ivan Grohar so bili med drugimi včlanjeni vidni slikarji, kot Anton Gvajc, Fran Stipovšek, Jože Žagar in Janez Mežan. Ko je klub leta 1929 razpadel, so se začeli v slikarski utrip mesta vključevati mlajši slikarji, diplomanti akademij iz Zagreba in Prage. Med njimi velja omeniti Ivana Kosa, Zorana Mušiča, Karla Jiraka, Franja Goloba, Maksa Kavčiča, Lojzeta Šumelja, Klavdija Zornika in Jožeta Žagarja. Žal pa je druga svetovna vojna zatrla umetniški utrip mesta za naslednjih nekaj let. Franjo Golob je bil kot talec ustreljen 1941, leto kasneje pa je ista usoda doletela Lojzeta Šušmelja. Prva slikarska razstava po vojni je bila decembra 1945, kmalu pa je bil v Mariboru ustanovljen tudi pododbor društva likovnih umetnikov, katerega član postane tudi Tošo Primožič, slikarski samouk, rojen leta 1900 v Ljubljani. V Maribor se preseli, ko je star 28 let, a že prekaljen in izkušen v nič kaj lahkem življenju, Pri sedmih letih je po smrti matere odšel v rejo stricu in enajstim bratrancem. Naredil je šest razredov ljudske šole in se vpisal na realko. Sledila je vojna in pomanjkanje, pa je moral šolo zapustiti šolo in se zaposliti v tovarni orožja. Ko so ga kasneje hoteli poslati na fronto, je pobegnil z vlaka in se zatekel na kmetijo. Tam je preživel dve leti kot hlapec in se telesno močno okrepil. Ko se je vrnil, so Josipa poslali služit v jugoslovansko vojsko v Kraljevo, kjer se je začel telovaditi. Leta 1923 je postal član ljubljanskega Sokola in v enem letu tako napredoval, da so ga povabili na izbirno tekmo za sestavo vrste za olimpijske igre v Parizu leta 1924. Uvrstil se je med izbrance in se tako kot popolni začetnik udeležil svojih prvih olimpijskih iger. Naslednjih šestnajst let je postal eden najboljših telovadcev na svetu. Leta 1928 se je na povabilo Leona Štukjla, ki je ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, preselil v Maribor, ki je tako dobil dva športnika svetovnega ranga. Še istega leta je Leon Štukelj na olimpijskih igrah v Amsterdamu osvoji zlato medaljo na krogih, bronasto v mnogoboju in bronasto z ekipo, v kateri je bil tudi Tošo Primožič, srebrn na bradlji. Leta 1930 na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu Jože Primožič postavi izziv za naslednje generacije, zlate medalje v mnogoboju, na konju, na bradlji, v prosti vaji in ekipno, v kateri je tudi Štukelj, bronast na drogu. Na olimpijskih igrah v Berlinu 1936 Leon Štukelj osvoji srebro na krogih, dve leti kasneje pa Jože Primožič na svetovnem prvenstvu v Pragi bronasti kolajni na bradlji in ekipno. Leto pred drugo svetovno vojno Primožič zaključi z bogato športno kariero in se zaposli kot risar pri gradbenem podjetju. Med vojno je sodeloval z OF, postane član komunistične partije, a se članstvu čez dve leti odreče, s tem pa tudi politični karieri. Kasneje je delal tudi kot scenograf v mariborskem narodnem gledališču – SNG, kjer je postavil veliko baletnih, opernih in dramskih scen. Po upokojitvi se je posvetil predvsem slikarstvu, (slikanje je bil njegov hobi in strast celo življenje), Umrl je 18. avgusta 1985 v Mariboru.
Simboli: Slikarska paleta, olimpijski krogi. Paleta je simbol slikarstva. Je temelj, na katerem se mešajo barve, preden se nanesejo na slikarsko platno ali drugo podlago. Paleta je lahko svetla, temna, topla in hladna. S temi pridevniki paleta simbolizira slikarjev izbor barv in izraznost, ki se manifestira na slikarski podlagi. Olimpijski krogi so najbolj prepoznaven simbol dogodka, ki mu pravimo Olimpijske igre. Kot znak iger so se prvič pojavili leta 1920 v Antwerpnu. Prekrivanje petih krogov predstavlja zvezo petih celin in srečanje njihovih športnikov na igrah. Prekrivaje simbolizira tudi sožitje, medsebojno spoštovanje in prijateljstvo. Barve krogov imajo svoj pomen. V zgornji vrsti in od leve proti desni modra simbolizira Evropo, črna Afriko, rdeča pa Ameriki. V spodnji vrsti rumena simbolizira Azijo in zelena Avstralijo z Oceanijo.
Razvoj slikarstva je bil v mestu ob Dravi relativno pozen. Dela srednjeveškega slikarstva, ki so v mestu gotovo bila, se niso ohranila, prav tako o njih ne poroča nobeden vir. Prve omembe vredna slikarska dela se pojavijo šele v 17. stoletju, ko je najpomembnejši Štajerski slikar Janez Adam Weissenkircher naslikal za mariborsko Stolnico sliki Nikolaja in Dominika, ki naj bi bili njegovo poslednje delo. Iz Stolnice je tudi oltarna slika Sv.Florijana iz leta 1697, delo slikarja Peuchel-a. Iz baročne dobe izvirajo tudi freske v temperi, nastale okoli leta 1670, ki krasijo Viteško dvorano Mariborskega gradu. Gre za delo neznanega umetnika, v katerega so vključene alegorije štirih letnih časov na zidovih, kakor tudi upodobitvi bitk pri Angelskem gradu in pri Monoštru. Na stropu sta upodobljena dva prizora iz Homerjeve Odiseje. O slikarjih, ki so ustvarjali v 18. stoletju, je znanega nekoliko več. V mestu ob Dravi je bil še posebej aktiven Dunajčan Jožef M. Gebler, ki je poslikal strop nekdanje minoritske cerkve z motivom Marije med častilci, ki drži v roki list papirja s panoramo Maribora. Njegovo delo je tudi stropna slika z motivom bitke v Mariborskem gradu iz leta 1763. Leta 1775 je slikar Mölk poslikal strop severne kapele v Stolnici s prikazom najdenja križa. V prvi polovici 19. stoletja so v mestu ustvarjali manj pomembni slikarji, kot Furlan Giacommo Brollo, slikar pobožnih podob, in krajinarja F.Kupelwieser in M. Zeltner. Leta 1843 se je v Mariboru rodil Gabrijel Hackl, kasnejši profesor na akademiji v München-u. Z industrializacijo in razvojem meščanskega kulturnega življenja se je spreminjala tudi motivika. Tako se je na začetku druge polovice 19. stoletja v Maribor preselil portretni in krajinski slikar Edvard Lind, ki je portretiral nekatere mariborske župane in pomembne meščane. V tem času je bil poslikan tudi strop dvorane v današnji umetnostni galeriji Maribor (UGM) z raznimi zgodovinskimi prizori in alegorijami štirih letnih časov ter Tunne-jeva slika Sv. Alojzija v istoimenski cerkvi. Pogoje za razvoj slovenskega slikarstva so bili vzpostavljeni šele po prvi svetovni vojni, ko je mesto pripadlo novi državi. Takrat pridejo na srednje šole slovenski profesorji risanja, ustanavljajo se prvi umetniški klubi. V klub Ivan Grohar so bili med drugimi včlanjeni vidni slikarji, kot Anton Gvajc, Fran Stipovšek, Jože Žagar in Janez Mežan. Ko je klub leta 1929 razpadel, so se začeli v slikarski utrip mesta vključevati mlajši slikarji, diplomanti akademij iz Zagreba in Prage. Med njimi velja omeniti Ivana Kosa, Zorana Mušiča, Karla Jiraka, Franja Goloba, Maksa Kavčiča, Lojzeta Šumelja, Klavdija Zornika in Jožeta Žagarja. Žal pa je druga svetovna vojna zatrla umetniški utrip mesta za naslednjih nekaj let. Franjo Golob je bil kot talec ustreljen 1941, leto kasneje pa je ista usoda doletela Lojzeta Šušmelja. Prva slikarska razstava po vojni je bila decembra 1945, kmalu pa je bil v Mariboru ustanovljen tudi pododbor društva likovnih umetnikov, katerega član postane tudi Tošo Primožič, slikarski samouk, rojen leta 1900 v Ljubljani. V Maribor se preseli, ko je star 28 let, a že prekaljen in izkušen v nič kaj lahkem življenju, Pri sedmih letih je po smrti matere odšel v rejo stricu in enajstim bratrancem. Naredil je šest razredov ljudske šole in se vpisal na realko. Sledila je vojna in pomanjkanje, pa je moral šolo zapustiti šolo in se zaposliti v tovarni orožja. Ko so ga kasneje hoteli poslati na fronto, je pobegnil z vlaka in se zatekel na kmetijo. Tam je preživel dve leti kot hlapec in se telesno močno okrepil. Ko se je vrnil, so Josipa poslali služit v jugoslovansko vojsko v Kraljevo, kjer se je začel telovaditi. Leta 1923 je postal član ljubljanskega Sokola in v enem letu tako napredoval, da so ga povabili na izbirno tekmo za sestavo vrste za olimpijske igre v Parizu leta 1924. Uvrstil se je med izbrance in se tako kot popolni začetnik udeležil svojih prvih olimpijskih iger. Naslednjih šestnajst let je postal eden najboljših telovadcev na svetu. Leta 1928 se je na povabilo Leona Štukjla, ki je ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, preselil v Maribor, ki je tako dobil dva športnika svetovnega ranga. Še istega leta je Leon Štukelj na olimpijskih igrah v Amsterdamu osvoji zlato medaljo na krogih, bronasto v mnogoboju in bronasto z ekipo, v kateri je bil tudi Tošo Primožič, srebrn na bradlji. Leta 1930 na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu Jože Primožič postavi izziv za naslednje generacije, zlate medalje v mnogoboju, na konju, na bradlji, v prosti vaji in ekipno, v kateri je tudi Štukelj, bronast na drogu. Na olimpijskih igrah v Berlinu 1936 Leon Štukelj osvoji srebro na krogih, dve leti kasneje pa Jože Primožič na svetovnem prvenstvu v Pragi bronasti kolajni na bradlji in ekipno. Leto pred drugo svetovno vojno Primožič zaključi z bogato športno kariero in se zaposli kot risar pri gradbenem podjetju. Med vojno je sodeloval z OF, postane član komunistične partije, a se članstvu čez dve leti odreče, s tem pa tudi politični karieri. Kasneje je delal tudi kot scenograf v mariborskem narodnem gledališču – SNG, kjer je postavil veliko baletnih, opernih in dramskih scen. Po upokojitvi se je posvetil predvsem slikarstvu, (slikanje je bil njegov hobi in strast celo življenje), Umrl je 18. avgusta 1985 v Mariboru.
20