Spomenik Sovjetskim vojnim ujetnikom
Simboli: Pravoslavni križ; srp in kladivo; peterokraka zvezda
Pravoslavni kríž, tudi simbol Ruske pravoslavne cerkve, je v osnovi latinski križ z dvema dodatnima prečkama. Spodnja. Od zgoraj navzdol si sledijo krajša pravokotna prečka, daljša pravokotna prečka in krajša poševna prečka, ki se spušča od leve proti desni. Zgornja prečka simbolizira deščico z napisom »INRI«, ki jo je ukazal pritrditi Poncij Pilat, poševna spodnja prečka pa stilizirano oporo za noge. Slednja se pojavlja že pri zgodnjih krščanskih upodobitvah križa, o njenem dejanskem pomenu pa obstaja več legend. Najbolj bizarna legenda pripoveduje, da je imel Jezus neenakomerno dolgi nogi, druga, da se je prečka povesila zaradi potresa, ki je sledil Jezusovi smrti na križu. Kasnejše ljudsko izročilo je spodnji prečki pripisalo tudi simboliko usode obeh tatov, ki sta bila križana skupaj z Jezusom. Levi zgornji krak simbolizira spokorjenca, ki je šel v nebesa, desni krak spodaj pa nespokorjenega tatu in njegovo pot v pekel. Še najbližje resničnega pomena poševne prečke je razlaga, da ta simbolizira Andrejev križ, ki ima sicer obliko črke X. Nenazadnje gre za svetnika, ki je zaslužen za vpeljavo krščanstva v Rusiji, poleg tega pa je Andrejev križ še posebej pogost v vzhodnih Slovanskih deželah. Zgodba o tem, kako se je veliki pravoslavni križ znašel na Pobreškem pokopališču, je tragična in v posmeh idealom krščanstva. Krasi grob, v katerem je po uradnih podatkih pokopanih 1819 Rusov, najverjetneje pa nekaj stotin več. Umrli so zardi nečloveških pogojih ujetniškega taborišča v mesta ob Dravi. Od septembra do konca decembra 1941 so nacisti v Maribor pripeljali 5.192 sovjetskih ujetnikov in jih namestili v carinskem skladišču v Melju. Razmere v katerih so morali živeti sovjetski vojni ujetniki, se po grozovitosti niso prav nič razlikovale od razmer v najhujših nacističnih koncentracijskih taboriščih. Za Ruske vojne ujetnike namreč Ženevska konvencija ni veljala. Ker so bili že ob prihodu v zelo slabem stanju, temu pa se je pridružila še nezadostna prehrana, neurejene sanitarije in spanje na golih tleh, so v novem taborišču v Mariboru kmalu pričele razsajati tifus, garje in griža. Stražarji, razen redkih izjem, so jih sadistično pretepali in sredi najhujše zime polivali z mrzlo vodo. Poleg tega je poveljnik taborišča v hudi zimi 1941/42 prirejal tek ujetnikov po Einspielerjevi, Erjavčevi in Wilsonovi ulici. Zaradi opisanega nehumanega ravnanja je na dan umrlo med 20 in 30 ujetnikov. Brez kakršnekoli pietete so jih na tovornih vozovih prevažali le v spodnjem perilu ali popolnoma gole na Pobreško pokopališče, kjer so jih pokopali francoski vojni ujetniki, njihovi zavezniki. Takratni direktor pokopališča Mavrič se je po vojni spominjal:»Nekega dne jeseni 1941 je prišel k meni nek Nemec in vprašal, kam naj pokopljejo svoje pse. … Šele naknadno sem razumel, da gre za ruske ujetnike. Oni so predlagali, da bi jih zmetali kar v gramoznico za pokopališčem. To bi jim bilo ugajalo, ker bi potem luknjo zasipali in bi nihče ne vedel za njihov zločin. Vendar sem zmagal s svojim predlogom. Nakladali in pokopavali so jih francoski vojni ujetniki. Sproti so kopali dolge kanale in metali ujetnike vanje. Bilo pa je mrličev toliko, da jih niso mogli sproti pokopati in so delali zelo površno«. Mavrič je po koncu vojne predal sezname 2318 tukaj pokopanih sovjetov Gorazdu Deklevi, Slovencu, pravoslavnemu duhovniku in teologu. Na pobudo slednjega so ustanovili delovni odbor za postavitev spomenika in ureditev grobov. Prva spominska svečanost je potekala 14. aprila 1946, sedemdeseta bo v letu 2016. Oprostimo lahko, pozabimo nikoli.
Simboli: Pravoslavni križ; srp in kladivo; peterokraka zvezda
Pravoslavni kríž, tudi simbol Ruske pravoslavne cerkve, je v osnovi latinski križ z dvema dodatnima prečkama. Spodnja. Od zgoraj navzdol si sledijo krajša pravokotna prečka, daljša pravokotna prečka in krajša poševna prečka, ki se spušča od leve proti desni. Zgornja prečka simbolizira deščico z napisom »INRI«, ki jo je ukazal pritrditi Poncij Pilat, poševna spodnja prečka pa stilizirano oporo za noge. Slednja se pojavlja že pri zgodnjih krščanskih upodobitvah križa, o njenem dejanskem pomenu pa obstaja več legend. Najbolj bizarna legenda pripoveduje, da je imel Jezus neenakomerno dolgi nogi, druga, da se je prečka povesila zaradi potresa, ki je sledil Jezusovi smrti na križu. Kasnejše ljudsko izročilo je spodnji prečki pripisalo tudi simboliko usode obeh tatov, ki sta bila križana skupaj z Jezusom. Levi zgornji krak simbolizira spokorjenca, ki je šel v nebesa, desni krak spodaj pa nespokorjenega tatu in njegovo pot v pekel. Še najbližje resničnega pomena poševne prečke je razlaga, da ta simbolizira Andrejev križ, ki ima sicer obliko črke X. Nenazadnje gre za svetnika, ki je zaslužen za vpeljavo krščanstva v Rusiji, poleg tega pa je Andrejev križ še posebej pogost v vzhodnih Slovanskih deželah. Zgodba o tem, kako se je veliki pravoslavni križ znašel na Pobreškem pokopališču, je tragična in v posmeh idealom krščanstva. Krasi grob, v katerem je po uradnih podatkih pokopanih 1819 Rusov, najverjetneje pa nekaj stotin več. Umrli so zardi nečloveških pogojih ujetniškega taborišča v mesta ob Dravi. Od septembra do konca decembra 1941 so nacisti v Maribor pripeljali 5.192 sovjetskih ujetnikov in jih namestili v carinskem skladišču v Melju. Razmere v katerih so morali živeti sovjetski vojni ujetniki, se po grozovitosti niso prav nič razlikovale od razmer v najhujših nacističnih koncentracijskih taboriščih. Za Ruske vojne ujetnike namreč Ženevska konvencija ni veljala. Ker so bili že ob prihodu v zelo slabem stanju, temu pa se je pridružila še nezadostna prehrana, neurejene sanitarije in spanje na golih tleh, so v novem taborišču v Mariboru kmalu pričele razsajati tifus, garje in griža. Stražarji, razen redkih izjem, so jih sadistično pretepali in sredi najhujše zime polivali z mrzlo vodo. Poleg tega je poveljnik taborišča v hudi zimi 1941/42 prirejal tek ujetnikov po Einspielerjevi, Erjavčevi in Wilsonovi ulici. Zaradi opisanega nehumanega ravnanja je na dan umrlo med 20 in 30 ujetnikov. Brez kakršnekoli pietete so jih na tovornih vozovih prevažali le v spodnjem perilu ali popolnoma gole na Pobreško pokopališče, kjer so jih pokopali francoski vojni ujetniki, njihovi zavezniki. Takratni direktor pokopališča Mavrič se je po vojni spominjal:»Nekega dne jeseni 1941 je prišel k meni nek Nemec in vprašal, kam naj pokopljejo svoje pse. … Šele naknadno sem razumel, da gre za ruske ujetnike. Oni so predlagali, da bi jih zmetali kar v gramoznico za pokopališčem. To bi jim bilo ugajalo, ker bi potem luknjo zasipali in bi nihče ne vedel za njihov zločin. Vendar sem zmagal s svojim predlogom. Nakladali in pokopavali so jih francoski vojni ujetniki. Sproti so kopali dolge kanale in metali ujetnike vanje. Bilo pa je mrličev toliko, da jih niso mogli sproti pokopati in so delali zelo površno«. Mavrič je po koncu vojne predal sezname 2318 tukaj pokopanih sovjetov Gorazdu Deklevi, Slovencu, pravoslavnemu duhovniku in teologu. Na pobudo slednjega so ustanovili delovni odbor za postavitev spomenika in ureditev grobov. Prva spominska svečanost je potekala 14. aprila 1946, sedemdeseta bo v letu 2016. Oprostimo lahko, pozabimo nikoli.
20