Skuhala, grob s simboli glavnih svetovnih religij
Simboli: latinski križ; Davidova zvezda; Yin-Yang; Polmesec in zvezda; Kolo Dharme; Vrata Torii; AUM; Roka Ahimse
Bog je eden, a vidimo ga drugače, z različnih perspektiv. Primerjamo ga lahko z rezervoarjem vode, na katereg so priključene različne pipice, ki simbolizirajo religije. Vsak pije iz svoje pipe, a vir je isti. Takšno je tudi sporočilo tega groba, na katerem so upodobljeni simboli glavnih svetovnih religij, krščanstva, islama, budizma, džainizma, hinduizma, judaizma in šintoizma.
Pester izbor križev na Pobreškem pokopališču kaže, da obstajajo pomembne razlike že znotraj krščanstva, a so si v obči simboliki zelo podobni. Simbolizem vertikale in horizontale razkriva, da je stvarstvo v znamenju dveh sil, moške in ženske nebesne in zemeljske, boga in hudiča. Temeljna simboliko križa bi zato lahko razlagali tudi kot zlitje nasprotij v presečišču, ki daje ljubezen. Če ne druga, ta razlaga človeka navdaja z optimizmom, poleg tega simbolizem križa približa dialektiki taoističnega simbola jin- jang. Podobno kot križ ga sestavljajo nasprotja, črno in belo, ki pa sta v harmoničnem ravnotežju. Simbol ponazarja popolno ravnovesje obeh velikih sil vesolja, yina in yanga. Vsaka od njiju nosi v sebi zametek druge in s tem nakazuje, da ni niti izključno moške niti ženske narave. Je simbol dinamike, nenehnega menjavanja dveh načel, tesno združenih sil, dopolnjujočih se in odvisnih druga od druge, dvoje po zunanji podobi. Yin predstavlja pasiven princip, žensko, intuitivno, dušo, globino, vse, kar je temno in vlažno. Yang je aktivno načelo, moško, duh, razum, višina…vse, kar je nepopustljivo, svetlo, suho in vzvišeno. Taoizem je bil spočetka filozofski sistem, ki se je izoblikoval med 4. in 3. stoletjem pr.n.št. in se je kasneje, med 2. in 3. stoletjem našega štetja, transformiral v religijo. Zaleteni razvoj filozofskega taoizma je kasneje rodil številne šole in tokove, ki pa se vse sklicujejo na isti izvor znanja – stare filozofe Lao Zija, Zhuang Zija in Lie Zija.
Naslednji simbol, ki se pojavlja na grobu, zvezda s polmesecem, simbolizira isto stvar kot križ in Yin-Yang, namreč združitev nasprotij, sveti spoj moškega načela (zvezde) z ženskim (Mesec). Je najbolj znan simbol, ki predstavlja islamsko religijo. Vendar izvirno ne gre za muslimanski simbol, temveč starejšo politeistično ikono, ki je bila prevzeta v času širjenja islama s strani Otomanskega imperija. Zato nekateri zgodovinarji trdijo, da gre prej za simbol Otomanov in ne vseh muslimanov. In vendarle ni dvoma, da mesec igra pomembno vlogo v muslimanskem svetu. Je merilo časa, ker se po njegovem ciklusu ravna muslimanski koledar in meri leto. Nadalje polmesec simbolizira božanskost in suverenost, z dodano zvezdo pa ne glede na pomisleke nekaterih zgodovinarjev gotovo predstavlja simbol islamske vere, kakor jo je poimenoval njen utemeljitelj Mohamed. Arabska beseda islam pomeni »sprejemanje, pokornost, predanost« in razkriva notranjo držo tistih, ki so prisluhnili prerokovem oznanjenju. Označuje notranji odnos, ki se v vsaki novi življenjski okoliščini znova obnavlja in dolžnost do izpolnjevanja namena vsemogočnega stvarnika, Alaha. Islam je tudi človekov pravi odnos do boga, ki prinaša s seboj dvoje: izpolnitev človeškega življenja tu na zemlji in posmrtno nagrado.
Na grobu se nahaja tudi simbol Džainizma, namreč roka, ki ima na dlani vrisan krog, v katerem je zapisana beseda »ahimsa«. Čeprav je ta religija zaradi verovanja v ponovno rojstvo in odrešitev duše v bistvu indijska, se je odtujila hinduizmu, v kolikor zavrača brahmanske institucije, kot so kaste in žrtvovanje. Džainizem od slednjega bistveno razlikuje že omenjena beseda »ahimsa«, zapisana v krogu na dlani, ki v prevodu pomeni »nenasilje«. Za utemeljitelja džainizma v 9. stoletju pr.n.št. velja Rsabhanatha. Legenda pripoveduje, da je imel eden izmed pridigarjev te vere Mahavir svojo prvo pridigo na zboru brahmanov, ki so opravljali žrtvovanje, jih spreobrnil in popeljal na pot nenasilja. Slednje je ključno načelo, ki v vsakdanjem življenju usmerja pripadnike te religije. Nenasilje do vseh živih bitij je namreč skupaj z načelom samokontrole sredstvo oz. način, z katerima dosežemo osvoboditev iz večnega kroga rojevanja in smrti. Zato je beseda vpisana v krog, ki ima podobni pomen kot budistično kolo Dharme, prav tako upodobljeno na tem spomeniku.
Naslednji religiozni simbol, aum, je tako džainstični, tudi budistični in predvsem hinduistični religiji. Je pomemben del ikonografije v davnih in srednjeveških manuskriptih, templjih in samostanih. Simbol ima spiritulani pomen v vseh Dharmah indijskih religij, a vendarle se pomen in konotacije Aum-a med različnimi religioznimi tradicijami v pomembni meri razlikujejo. V hinduizmu predstavlja enega izmed najpomembnejših duhovnih simbolov. Nanaša se na t.i. atmana (dušo) in brahmana (ultimativno realnost, vrhovnega duha, kozmični princip, vedenje). Pogosto se nahaja na začetku in koncu poglavij iz Ved. Je del tekstov iz Rig Vede, ki izvira iz 2. tisočletja pr.n.št.. Simbol se pojavlja tudi v Upanišadah in v drugih Hindujskih tekstih. Je sveta duhovna inkantacija, ki se izvede pred in med recitacijo duhovnih tekstov, med rituali, med meditativnimi in duhovnimi aktivnostmi, kot je joga, med poroko... Aum velja za kozmični zvok, afirmacijo božanskega. V Rig Vedi je zapisano, da tri fonetične komponente AUM-a ustrezajo trem fazam kozmične kreacije. Ko simbol preberemo oz. izgovorimo, je ta akt slavljenje kreativnih sil univerzuma. Simbol ima več pomenov. Je »univerzum izza sonca«, je »misteriozen in neizčrpen«, nadalje »neskončni jezik in neskončno znanje«, tudi »esenca diha, življenja in vsega obstoječega« in »najvišji koncept, kot tudi vzrok univerzuma, esenca življenja, Brahman, Atman in samospoznanje«. Kot orodje meditacije je simbol potemtakem tisti, s pomočjo katerega se posameznik lahko osvobodi.
Zadnji simbol na grobu predstavlja t.i. Vrata Torii, vhod v Šintoistično svetišče. Šintoizem je stara religija Japoncev, ki temelji na čaščenju duhov narave, imenovanih kami. Utemeljena je bila leta 660 pr.n.št. in je bila Japonska državna religija vse do leta 1945. Vrata Tori simbolizirajo prehod med tostranstvom (fizičnim in končnim svetom) in onostranstvom (duhovnim in neskončnim svetom) in so pogosto edini indikator, da vstopamo v sveto mesto, ki je najpogosteje odprti prostor. Vrata Torii tradicionalno postavljajo na treh mestih svetega področja, v kolikor število tri velja za sveto število duhov narave. Ko obiskovalec vstopi v sveti prostor, mora trikrat ploskniti z rokami, in prav tako trikrat »bow«, da »summon« duhove, preden začne z daritvijo ali ritualom.
Simboli: latinski križ; Davidova zvezda; Yin-Yang; Polmesec in zvezda; Kolo Dharme; Vrata Torii; AUM; Roka Ahimse
Bog je eden, a vidimo ga drugače, z različnih perspektiv. Primerjamo ga lahko z rezervoarjem vode, na katereg so priključene različne pipice, ki simbolizirajo religije. Vsak pije iz svoje pipe, a vir je isti. Takšno je tudi sporočilo tega groba, na katerem so upodobljeni simboli glavnih svetovnih religij, krščanstva, islama, budizma, džainizma, hinduizma, judaizma in šintoizma.
Pester izbor križev na Pobreškem pokopališču kaže, da obstajajo pomembne razlike že znotraj krščanstva, a so si v obči simboliki zelo podobni. Simbolizem vertikale in horizontale razkriva, da je stvarstvo v znamenju dveh sil, moške in ženske nebesne in zemeljske, boga in hudiča. Temeljna simboliko križa bi zato lahko razlagali tudi kot zlitje nasprotij v presečišču, ki daje ljubezen. Če ne druga, ta razlaga človeka navdaja z optimizmom, poleg tega simbolizem križa približa dialektiki taoističnega simbola jin- jang. Podobno kot križ ga sestavljajo nasprotja, črno in belo, ki pa sta v harmoničnem ravnotežju. Simbol ponazarja popolno ravnovesje obeh velikih sil vesolja, yina in yanga. Vsaka od njiju nosi v sebi zametek druge in s tem nakazuje, da ni niti izključno moške niti ženske narave. Je simbol dinamike, nenehnega menjavanja dveh načel, tesno združenih sil, dopolnjujočih se in odvisnih druga od druge, dvoje po zunanji podobi. Yin predstavlja pasiven princip, žensko, intuitivno, dušo, globino, vse, kar je temno in vlažno. Yang je aktivno načelo, moško, duh, razum, višina…vse, kar je nepopustljivo, svetlo, suho in vzvišeno. Taoizem je bil spočetka filozofski sistem, ki se je izoblikoval med 4. in 3. stoletjem pr.n.št. in se je kasneje, med 2. in 3. stoletjem našega štetja, transformiral v religijo. Zaleteni razvoj filozofskega taoizma je kasneje rodil številne šole in tokove, ki pa se vse sklicujejo na isti izvor znanja – stare filozofe Lao Zija, Zhuang Zija in Lie Zija.
Naslednji simbol, ki se pojavlja na grobu, zvezda s polmesecem, simbolizira isto stvar kot križ in Yin-Yang, namreč združitev nasprotij, sveti spoj moškega načela (zvezde) z ženskim (Mesec). Je najbolj znan simbol, ki predstavlja islamsko religijo. Vendar izvirno ne gre za muslimanski simbol, temveč starejšo politeistično ikono, ki je bila prevzeta v času širjenja islama s strani Otomanskega imperija. Zato nekateri zgodovinarji trdijo, da gre prej za simbol Otomanov in ne vseh muslimanov. In vendarle ni dvoma, da mesec igra pomembno vlogo v muslimanskem svetu. Je merilo časa, ker se po njegovem ciklusu ravna muslimanski koledar in meri leto. Nadalje polmesec simbolizira božanskost in suverenost, z dodano zvezdo pa ne glede na pomisleke nekaterih zgodovinarjev gotovo predstavlja simbol islamske vere, kakor jo je poimenoval njen utemeljitelj Mohamed. Arabska beseda islam pomeni »sprejemanje, pokornost, predanost« in razkriva notranjo držo tistih, ki so prisluhnili prerokovem oznanjenju. Označuje notranji odnos, ki se v vsaki novi življenjski okoliščini znova obnavlja in dolžnost do izpolnjevanja namena vsemogočnega stvarnika, Alaha. Islam je tudi človekov pravi odnos do boga, ki prinaša s seboj dvoje: izpolnitev človeškega življenja tu na zemlji in posmrtno nagrado.
Na grobu se nahaja tudi simbol Džainizma, namreč roka, ki ima na dlani vrisan krog, v katerem je zapisana beseda »ahimsa«. Čeprav je ta religija zaradi verovanja v ponovno rojstvo in odrešitev duše v bistvu indijska, se je odtujila hinduizmu, v kolikor zavrača brahmanske institucije, kot so kaste in žrtvovanje. Džainizem od slednjega bistveno razlikuje že omenjena beseda »ahimsa«, zapisana v krogu na dlani, ki v prevodu pomeni »nenasilje«. Za utemeljitelja džainizma v 9. stoletju pr.n.št. velja Rsabhanatha. Legenda pripoveduje, da je imel eden izmed pridigarjev te vere Mahavir svojo prvo pridigo na zboru brahmanov, ki so opravljali žrtvovanje, jih spreobrnil in popeljal na pot nenasilja. Slednje je ključno načelo, ki v vsakdanjem življenju usmerja pripadnike te religije. Nenasilje do vseh živih bitij je namreč skupaj z načelom samokontrole sredstvo oz. način, z katerima dosežemo osvoboditev iz večnega kroga rojevanja in smrti. Zato je beseda vpisana v krog, ki ima podobni pomen kot budistično kolo Dharme, prav tako upodobljeno na tem spomeniku.
Naslednji religiozni simbol, aum, je tako džainstični, tudi budistični in predvsem hinduistični religiji. Je pomemben del ikonografije v davnih in srednjeveških manuskriptih, templjih in samostanih. Simbol ima spiritulani pomen v vseh Dharmah indijskih religij, a vendarle se pomen in konotacije Aum-a med različnimi religioznimi tradicijami v pomembni meri razlikujejo. V hinduizmu predstavlja enega izmed najpomembnejših duhovnih simbolov. Nanaša se na t.i. atmana (dušo) in brahmana (ultimativno realnost, vrhovnega duha, kozmični princip, vedenje). Pogosto se nahaja na začetku in koncu poglavij iz Ved. Je del tekstov iz Rig Vede, ki izvira iz 2. tisočletja pr.n.št.. Simbol se pojavlja tudi v Upanišadah in v drugih Hindujskih tekstih. Je sveta duhovna inkantacija, ki se izvede pred in med recitacijo duhovnih tekstov, med rituali, med meditativnimi in duhovnimi aktivnostmi, kot je joga, med poroko... Aum velja za kozmični zvok, afirmacijo božanskega. V Rig Vedi je zapisano, da tri fonetične komponente AUM-a ustrezajo trem fazam kozmične kreacije. Ko simbol preberemo oz. izgovorimo, je ta akt slavljenje kreativnih sil univerzuma. Simbol ima več pomenov. Je »univerzum izza sonca«, je »misteriozen in neizčrpen«, nadalje »neskončni jezik in neskončno znanje«, tudi »esenca diha, življenja in vsega obstoječega« in »najvišji koncept, kot tudi vzrok univerzuma, esenca življenja, Brahman, Atman in samospoznanje«. Kot orodje meditacije je simbol potemtakem tisti, s pomočjo katerega se posameznik lahko osvobodi.
Zadnji simbol na grobu predstavlja t.i. Vrata Torii, vhod v Šintoistično svetišče. Šintoizem je stara religija Japoncev, ki temelji na čaščenju duhov narave, imenovanih kami. Utemeljena je bila leta 660 pr.n.št. in je bila Japonska državna religija vse do leta 1945. Vrata Tori simbolizirajo prehod med tostranstvom (fizičnim in končnim svetom) in onostranstvom (duhovnim in neskončnim svetom) in so pogosto edini indikator, da vstopamo v sveto mesto, ki je najpogosteje odprti prostor. Vrata Torii tradicionalno postavljajo na treh mestih svetega področja, v kolikor število tri velja za sveto število duhov narave. Ko obiskovalec vstopi v sveti prostor, mora trikrat ploskniti z rokami, in prav tako trikrat »bow«, da »summon« duhove, preden začne z daritvijo ali ritualom.
20