Vojsk Franc, enolog
Simboli: grozd, majolika in menhir z luknjo. Vinska trta je v religijah starega Izraela veljala za sveto drevo, njen pridelek vino pa za pijačo bogov. Vinska trta v Priliki o vinogradu in viničarjih (Matejev evangelij) označuje božje kraljestvo, ki je bilo najprej zaupano Judom, zdaj pa bo prešlo v druge roke. Trta je važen simbol tudi zato, ker daje vino, simbol spoznanja. Ne pravijo zastonj »in vino veritas«. Pokončni kamen - menhir simbolizira plodnost. Pogosto so namreč jalove žene ob njih izvajale obrede, da bi jih pozdravil neplodnosti. Je falični, moški simbol. Takšen pomen je zelo blizu tistemu, ki ga imajo sveta drevesa. Luknja v njem simbolizira ženski princip, varoval pa naj bi pred uroki.
Vino je odigralo ključno vlogo pri razvoju mesta Maribor. Trgovina z njim je bila glavno, s privilegiji zavarovano torišče, kjer se je Mariborčan udejstvoval in bogatel, z njim pa fevdalni vladarji mesta Ta privilegij je moral še posebej braniti pred sosednjim in pomembnejšim mestom, Ptujem, dedičem antične Colonie Poetovie, sedaj fevdom Salzburške nadškofije. Zato je bilo vsakemu tujcu po 11. novembru (Martinovo) prepovedano voziti vino skozi Maribor v smeri nevinorodne Koroške. Tudi na tak način so skušali Babenberžani in kasneje Habsburžani v škodo Ptuja monopolizirati trgovino z vinom v smeri zahoda. Mariborsko vinsko trgovino so na mednarodno raven dvignili Judje, katerih geto omenja listina iz leta 1277. Razmah vinske trgovine je nazadoval v 15. stoletju vpričo Turških vpadov, a je kmalu ponovno zacvetelo. Leta 1547, ko so Turki zavzeli vinorodne predele Ogrske in prepovedali vinsko trgovino s Šlezijo in Poljsko, so slednji začeli uvažati vino, pridelano v Podravju. Po osvoboditvi Ogrske ob koncu 17. stoletja se to spremeni, tako da smo v začetku 18. stoletja priča vinogradniški krizi, ki traja dobrih sto let, ko spet oživi trgovina na severu na Salzburško, na jugu pa na Kranjsko, kjer Štajerska vina izpodrinejo cviček in vipavčana. deželami. V začetku 30-ih let 19. stoletja so začeli po vinogradih okoli mesta zasajati plemenitejše trte (rizlig, traminec, burgundec). Zaradi izboljšanja vinogradništva je bil leta 1892 ustanovljena Deželna kmetijska kemijska poskusna postaja, katere naloga je bila analiza gnojil, zemlje in vina. Leta 1929 dejavnost razširi z ustanovitvijo enološke postaje, ki je kontrolirala vina v prometu in se čez devet let osamosvojila v Banovinski vinarski in sadjarski zavod. Po drugi svetovni vojni (1946) je bil ustanovljen današnji Inštitut za vinarstvo. Enološki odsek proučuje mošt, vino in postranske proizvode iz grozdja. V petdesetih letih, ko se je od sodelavcev poslovil enolog Franc Vojsk, so na Inštitutu letno analizirali okoli 300 vzorcev vin iz vse Slovenije. Vojsk Franc, znameniti enolog, se je rodil 5. apr. 1884 na Mestnem Vrhu pri Ptuju kmetu Ludviku in Ani. Na Ptuju je končal gimnazijo, višjo sadjarsko in vinarsko šolo pa v Klosterneuburgu pri Dunaju). Kot zaveden Slovenec v takratni Avstro-Ogrski ni dobil ustrezne zaposlitve, zato je leta 1907 odšel k bratu v London, leto kasneje pa Argentino, kjer je do 1912, ko se je preselil v Trst, delal v vinarstvu in kletarstvu na zasebnih veleposestvih. V času prve svetovne vojne je bil mobiliziran in do 1918 na soški fronti, do avgusta 1919 pa poročnik, aktiven na Koroškem v bojih za severno mejo, za kar je prejel odlikovanje. Deset let kasneje je postal prof. za vinarstvo in kemijo na vinarski in sadjarski šoli v Mariboru. Od 1936 je bil kletarski nadzornik dravske banovine s sedežem v Mariboru, v prvih letih okupacije pa kot zaveden Slovenec ostal brez službe vse do leta 1943, ko je postal ocenjevalec vinogradov glede na ustreznost lege. Leto kasneje je bil spet odpuščen, ker njegov sin Milan (pozneje kipar) ni hotel stopiti v nemško vojsko. Po osvoboditvi je bil imenovan za okrožnega vinskega inšpektorja v Mariboru, ob ustanovitvi Inštituta za vinarstvo leta 1947 pa za enološkega svetnika. Razvijal je teoretične in praktične osnove za ocenjevanje kvalitete slovenskih vin, je tudi avtor številnih strokovnih člankov. Proučeval je zlasti kvaliteto vin, vinske bolezni in napake, sestavine in stabilizacijske postopke. Bil je med najvidnejšimi poznavalci jsl, zlasti slov. vin, izvrsten degustator ter zanesljiv cenilec in sodni izvedenec za svojo stroko. Po upokojitvi leta 1950 je sodeloval s Kmetijskim inštitutom pri rajonizaciji vinogradov v krškem in mariborskem okraju. Umrl je 21. junija 1957 v Mariboru.
Simboli: grozd, majolika in menhir z luknjo. Vinska trta je v religijah starega Izraela veljala za sveto drevo, njen pridelek vino pa za pijačo bogov. Vinska trta v Priliki o vinogradu in viničarjih (Matejev evangelij) označuje božje kraljestvo, ki je bilo najprej zaupano Judom, zdaj pa bo prešlo v druge roke. Trta je važen simbol tudi zato, ker daje vino, simbol spoznanja. Ne pravijo zastonj »in vino veritas«. Pokončni kamen - menhir simbolizira plodnost. Pogosto so namreč jalove žene ob njih izvajale obrede, da bi jih pozdravil neplodnosti. Je falični, moški simbol. Takšen pomen je zelo blizu tistemu, ki ga imajo sveta drevesa. Luknja v njem simbolizira ženski princip, varoval pa naj bi pred uroki.
Vino je odigralo ključno vlogo pri razvoju mesta Maribor. Trgovina z njim je bila glavno, s privilegiji zavarovano torišče, kjer se je Mariborčan udejstvoval in bogatel, z njim pa fevdalni vladarji mesta Ta privilegij je moral še posebej braniti pred sosednjim in pomembnejšim mestom, Ptujem, dedičem antične Colonie Poetovie, sedaj fevdom Salzburške nadškofije. Zato je bilo vsakemu tujcu po 11. novembru (Martinovo) prepovedano voziti vino skozi Maribor v smeri nevinorodne Koroške. Tudi na tak način so skušali Babenberžani in kasneje Habsburžani v škodo Ptuja monopolizirati trgovino z vinom v smeri zahoda. Mariborsko vinsko trgovino so na mednarodno raven dvignili Judje, katerih geto omenja listina iz leta 1277. Razmah vinske trgovine je nazadoval v 15. stoletju vpričo Turških vpadov, a je kmalu ponovno zacvetelo. Leta 1547, ko so Turki zavzeli vinorodne predele Ogrske in prepovedali vinsko trgovino s Šlezijo in Poljsko, so slednji začeli uvažati vino, pridelano v Podravju. Po osvoboditvi Ogrske ob koncu 17. stoletja se to spremeni, tako da smo v začetku 18. stoletja priča vinogradniški krizi, ki traja dobrih sto let, ko spet oživi trgovina na severu na Salzburško, na jugu pa na Kranjsko, kjer Štajerska vina izpodrinejo cviček in vipavčana. deželami. V začetku 30-ih let 19. stoletja so začeli po vinogradih okoli mesta zasajati plemenitejše trte (rizlig, traminec, burgundec). Zaradi izboljšanja vinogradništva je bil leta 1892 ustanovljena Deželna kmetijska kemijska poskusna postaja, katere naloga je bila analiza gnojil, zemlje in vina. Leta 1929 dejavnost razširi z ustanovitvijo enološke postaje, ki je kontrolirala vina v prometu in se čez devet let osamosvojila v Banovinski vinarski in sadjarski zavod. Po drugi svetovni vojni (1946) je bil ustanovljen današnji Inštitut za vinarstvo. Enološki odsek proučuje mošt, vino in postranske proizvode iz grozdja. V petdesetih letih, ko se je od sodelavcev poslovil enolog Franc Vojsk, so na Inštitutu letno analizirali okoli 300 vzorcev vin iz vse Slovenije. Vojsk Franc, znameniti enolog, se je rodil 5. apr. 1884 na Mestnem Vrhu pri Ptuju kmetu Ludviku in Ani. Na Ptuju je končal gimnazijo, višjo sadjarsko in vinarsko šolo pa v Klosterneuburgu pri Dunaju). Kot zaveden Slovenec v takratni Avstro-Ogrski ni dobil ustrezne zaposlitve, zato je leta 1907 odšel k bratu v London, leto kasneje pa Argentino, kjer je do 1912, ko se je preselil v Trst, delal v vinarstvu in kletarstvu na zasebnih veleposestvih. V času prve svetovne vojne je bil mobiliziran in do 1918 na soški fronti, do avgusta 1919 pa poročnik, aktiven na Koroškem v bojih za severno mejo, za kar je prejel odlikovanje. Deset let kasneje je postal prof. za vinarstvo in kemijo na vinarski in sadjarski šoli v Mariboru. Od 1936 je bil kletarski nadzornik dravske banovine s sedežem v Mariboru, v prvih letih okupacije pa kot zaveden Slovenec ostal brez službe vse do leta 1943, ko je postal ocenjevalec vinogradov glede na ustreznost lege. Leto kasneje je bil spet odpuščen, ker njegov sin Milan (pozneje kipar) ni hotel stopiti v nemško vojsko. Po osvoboditvi je bil imenovan za okrožnega vinskega inšpektorja v Mariboru, ob ustanovitvi Inštituta za vinarstvo leta 1947 pa za enološkega svetnika. Razvijal je teoretične in praktične osnove za ocenjevanje kvalitete slovenskih vin, je tudi avtor številnih strokovnih člankov. Proučeval je zlasti kvaliteto vin, vinske bolezni in napake, sestavine in stabilizacijske postopke. Bil je med najvidnejšimi poznavalci jsl, zlasti slov. vin, izvrsten degustator ter zanesljiv cenilec in sodni izvedenec za svojo stroko. Po upokojitvi leta 1950 je sodeloval s Kmetijskim inštitutom pri rajonizaciji vinogradov v krškem in mariborskem okraju. Umrl je 21. junija 1957 v Mariboru.
20