Ravnikar Franc, kipar
Simbol - roki, ki držita kiparsko kladivo in dleto. Desna roka, ki drži kladivo in leva roka z dletom simbolizirata kiparjevo orodje, s pomočjo katerega ta obdeluje material. Kot vse ostro orodje tudi dleto predstavlja aktivni moški kozmični princip, ki prodira v materijo. Pri kiparju je dleto tisto, ki spreminja in plemeniti kamen, les... Če je v odnosu do materiala aktivno, pa je pasivno glede na kladivo in roko, ki predstavljata delujočo voljo, odraz kiparjeve ideje.
Nekateri gotski elementi mariborske stolne cerkve Sv. Janeza Krstnika, kot sedilije, kip Sv. Katarine, poznogotski Marijin kip in umetelno izklesane nagrobne plošče na zunanjih stenah stolnice pričajo, da so od 14. stoletja naprej v Mariboru delovali spretni umetniki kiparji. Ta poklic je še posebej doživel razcvet v času baroka, ko je pomemben vpliv odigralo mesto Gradec na današnjem Avstrijskem Štajerskem. V okvirih razvoja baroka na področju Slovenije mesto Maribor predstavlja vrhunce. Prvi je nastopil ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja, ko so za potrebe mesta delovala pomembna kiparska delavnica Schoy-Reiss, specializirana za »zlate oltarje« oltarna plastika z bogato figuraliko in ornamentiko. Mesto pa je imelo tudi svojega mestnega kiparja, med leti 1687 in 171 Franca Krištofa Reiss-a. Drugi vzpon v razvoju slovenskega baročnega kiparstva, s katerim se izteka Slovenski barok, zaznamujeta Mariborčana J. Holzinger in Joseph iz znamenite kiparske družine Straub iz Württenberškega. Preden je postal meščan Maribora, je živel in se učil v Gradcu pri starejšem bratu, Filip Jakob Straubu, akademsko šolanemu kiparju, na oba pa je vlival münchenski dvorni kipar Janez Baptist Straub. Joseph je ovekovečil tragično epidemijo kuge, ki je nastopila leta 1680 in prepolovila število prebivalcev mesta. Kužno znamenje na Glavnem trgu (1743) je delo, v katerem je pokazal dognano obravnavo podrobnosti, za kompozicijo v silhueti in za gmoto sredi trga, osrediščeno okoli stebra. Navdih akademizma in izročilo velikih srednje evropskih kiparskih delavnic. Šest let po izgradnji kužnega znamenja je bilo izdelano rokokojsko stopnišče s puti v mestnem gradu, ki zaključuje obdobje baroka, katerega avtor pa ni znan. Sledilo je podobno anonimno, z vidika kiparskih del retrospektivno 19. stoletje, z reminiscencami na klasicizem, gotiko in renesanso. Leta 1878 je kipar Franc Zajec za stolnico izdelal Slomškov kip, iz tega stoletja so tudi neogotski oltarji v njeni notranjosti. V tem obdobju se je rodil Ravnikar Franc, kasneje akademski kipar ( r. 1. apr. 1886 v Radečah pri Zidanem mostu, u. 8. apr. 1948 v Mrbu). Po meščanski šoli je obiskoval obrtno šolo v Lj., nato akademijo upodabljajočih umetnosti na Dunaju, kjer se je šolal pri profesorju Helmerju. Po prvi svetovni vojni je nastopil službo strokovnega učitelja risanja na mariborski realni gimnaziji. Leta 1920 se je pridružil klubu Ivan Groharja, ki ga je ustanovil Viktor Cotič. Klub, spočetka zelo agilen, je organiziral mnoštvo razstav doma in v tujini, a zaradi notranjih trenj leta 1929 razpade. Leta 1931 se pridruži klubu Brazda. s katerim je nastopil na I. društveni razstavi l. 1931. Udeležil se je tudi vseh drugih razstav tega kluba ter sodeloval z društvom likovnih umetnikov v Mariboru po l. 1945. do smrti s prekinitvijo med okupacijo, ko je bil izgnan v Srbijo.. Zaslužen je predvsem kot organizator likovnega življenja v Mrbu. Od del se je ohranilo le nekaj nagrobnih plastik in nekaj portretov.
Simbol - roki, ki držita kiparsko kladivo in dleto. Desna roka, ki drži kladivo in leva roka z dletom simbolizirata kiparjevo orodje, s pomočjo katerega ta obdeluje material. Kot vse ostro orodje tudi dleto predstavlja aktivni moški kozmični princip, ki prodira v materijo. Pri kiparju je dleto tisto, ki spreminja in plemeniti kamen, les... Če je v odnosu do materiala aktivno, pa je pasivno glede na kladivo in roko, ki predstavljata delujočo voljo, odraz kiparjeve ideje.
Nekateri gotski elementi mariborske stolne cerkve Sv. Janeza Krstnika, kot sedilije, kip Sv. Katarine, poznogotski Marijin kip in umetelno izklesane nagrobne plošče na zunanjih stenah stolnice pričajo, da so od 14. stoletja naprej v Mariboru delovali spretni umetniki kiparji. Ta poklic je še posebej doživel razcvet v času baroka, ko je pomemben vpliv odigralo mesto Gradec na današnjem Avstrijskem Štajerskem. V okvirih razvoja baroka na področju Slovenije mesto Maribor predstavlja vrhunce. Prvi je nastopil ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja, ko so za potrebe mesta delovala pomembna kiparska delavnica Schoy-Reiss, specializirana za »zlate oltarje« oltarna plastika z bogato figuraliko in ornamentiko. Mesto pa je imelo tudi svojega mestnega kiparja, med leti 1687 in 171 Franca Krištofa Reiss-a. Drugi vzpon v razvoju slovenskega baročnega kiparstva, s katerim se izteka Slovenski barok, zaznamujeta Mariborčana J. Holzinger in Joseph iz znamenite kiparske družine Straub iz Württenberškega. Preden je postal meščan Maribora, je živel in se učil v Gradcu pri starejšem bratu, Filip Jakob Straubu, akademsko šolanemu kiparju, na oba pa je vlival münchenski dvorni kipar Janez Baptist Straub. Joseph je ovekovečil tragično epidemijo kuge, ki je nastopila leta 1680 in prepolovila število prebivalcev mesta. Kužno znamenje na Glavnem trgu (1743) je delo, v katerem je pokazal dognano obravnavo podrobnosti, za kompozicijo v silhueti in za gmoto sredi trga, osrediščeno okoli stebra. Navdih akademizma in izročilo velikih srednje evropskih kiparskih delavnic. Šest let po izgradnji kužnega znamenja je bilo izdelano rokokojsko stopnišče s puti v mestnem gradu, ki zaključuje obdobje baroka, katerega avtor pa ni znan. Sledilo je podobno anonimno, z vidika kiparskih del retrospektivno 19. stoletje, z reminiscencami na klasicizem, gotiko in renesanso. Leta 1878 je kipar Franc Zajec za stolnico izdelal Slomškov kip, iz tega stoletja so tudi neogotski oltarji v njeni notranjosti. V tem obdobju se je rodil Ravnikar Franc, kasneje akademski kipar ( r. 1. apr. 1886 v Radečah pri Zidanem mostu, u. 8. apr. 1948 v Mrbu). Po meščanski šoli je obiskoval obrtno šolo v Lj., nato akademijo upodabljajočih umetnosti na Dunaju, kjer se je šolal pri profesorju Helmerju. Po prvi svetovni vojni je nastopil službo strokovnega učitelja risanja na mariborski realni gimnaziji. Leta 1920 se je pridružil klubu Ivan Groharja, ki ga je ustanovil Viktor Cotič. Klub, spočetka zelo agilen, je organiziral mnoštvo razstav doma in v tujini, a zaradi notranjih trenj leta 1929 razpade. Leta 1931 se pridruži klubu Brazda. s katerim je nastopil na I. društveni razstavi l. 1931. Udeležil se je tudi vseh drugih razstav tega kluba ter sodeloval z društvom likovnih umetnikov v Mariboru po l. 1945. do smrti s prekinitvijo med okupacijo, ko je bil izgnan v Srbijo.. Zaslužen je predvsem kot organizator likovnega življenja v Mrbu. Od del se je ohranilo le nekaj nagrobnih plastik in nekaj portretov.
20