Pleiweiss Mirko, višji mornariški častnik
Simbol: sidro
Znano je, da je bila Drava plovna reka in da so bila ob njej pristanišča. V njih so natovarjali beli Pohorski marmor in druge vrste kamna in jih z močnimi ladjami prevažali do delavnic cvetočega mesta Poetovia. Po njej s plule tudi vojne ladje, o čemer priča ohranjeno ime komandanta rimske rečne flote. Vodne poti in rečna pristanišča zaznamovala tudi mlajša obdobja. Dobrih šeststo let po propadu rimske države je bila Dravska dolina neprehodna, s tem pa zaprta za vodno pot med Koroško in Štajersko, ki je vzhodneje vodila vse do Črnega morja. V 12. stoletju so bile vodne poti na zahod spet odprte, pa je blagovni promet oživel in ob reki so zrasla številna pristanišča. Po reki so sedaj pluli splavi različnih oblik in velikosti, a le do nekaterih večjih in pomembnejših, kjer so se morali ustaviti in plačati davek na blago. Ta privilegij je dolgo imelo pristanišče Margburg. V 19. stoletju, ko je splavarstvo polagoma zamiralo, se je v pomorskih bitkah 19. stoletja uveljavil Mariborčan viceadmiral Wilhem von Tegetthoff. Na pobreškem pokopališču pa se nahaja grob manj znanega, a za zgodovino prav tako pomembnega mornariškega kapitana Mirka Pleiweissa. V najstniških letih je bil kadet avstro-ogrske Pomorske akademije v Puli, diplomiral pri 19-ih is vključil v vojno. Leta 1918 se 22 letni Pleiweiss priključi novo vzpostavljeni mornarici države SHS kot kapitan vojne ladje »Silni«, druge največje ladje v floti (200t). Posadka pod njegovim poveljstvom leta 1918 prva dvigne zastavo države SHS, »Silni« pa je tudi ena izmed prvih bojnih ladij, ki je lahko izobesila zavezniško zastavo in opravljala prevoze po zalivu Boka Kotorska in izven. Na dan uradne predaje vojnih ladij novi državi s strani zaveznikov je bil Pleiweis ponovno prvi kapitan ladje, ki je razvil jugoslovansko zastavo, »Silni« pa prva ladja pod to zastavo. Še v istem letu je postal kapitan večje bojne ladje »Močni« (250 ton), kar je doživel kot veliko čast, saj sta bili obe omenjeni njemu zaupani bojni ladji doslej največji v sklopu jugoslovanske vojne mornarice. V času napada na kraljevino Jugoslavijo) se je ponovno križala usoda z bojno ladjo »Silni« in Pleiweisom, ki je bil takrat že komandant pomorske obrambe severnega sektorja s štabom v Selcu. Pleiweiis je ukazal komandantu bojne ladje, da odpluje v zaliv Šilo in obvesti komandante tamkaj zasidranih parnih ladij, da se vsi brez izjeme potopijo. Po uspešno opravljeni nalogi je bojna ladja »Silni« s posadkami potopljenih ladij odplula južneje do Sv. Juraja, kjer so ladjo potopili. Kasneje so vojno ladjo dvignili na površje Italijani, jo preuredili tako, da je služila do leta 1943, ko je bila dokončno potopljena v boju. A Pleiweiss ni bil aktiven le na morju. Kot komandant sektorja je deloval tudi na kopnem. Ko so 10. aprila 1941 Ustaške oblasti ukazale prevzem oblasti v Crikvenici, je Pleiweiss še isti dan kot predstavnik vojske Kraljevine Jugoslavije odgovoril z ukazom za aretacijo ključnih akterjev. Dva izmed njih sta pri transportu v pripor umrla v okoliščinah, ki delijo. Nekaj mesecev kasneje se Pleiweiss omeja v zgodbi o prevratu v vasi Zrmanja, ponovno zoper ustaške oblasti. Tokrat je v vlogi komandanta upornikov, katere jedro so predstavljali izkušeni mornarji bivše kraljevine. Vendar akcija ni potekal po načrtu in poveljniku ustašev je uspelo pobegniti v sosednji Gračac, kjer je o dogajanju obvestil Italijane. Ti so v Zrmanjo poslali vojsko, a ko je prispela v vas, tam oboroženih upornikov ni bilo. Ti so namreč skrili orožje, se prelevili v civiliste in pomešali med prebivalce. Nato so vse zbrali na trgu. Italijanski oficir je najprej vprašal domačina, kje sta žena in hčera pobeglega ustaškega poveljnika, a se je ta sprenevedal. Po pričevanjih se je nato na sceni pojavil visok moški, oblečen kot nek vaški obrtnik, v modri, iztrošeni obleki in s športno kapo na glavi. Ko ga je opazil Italijanski častnik in ga vprašal isto, mu je neznani moški z roko nakazal, da je gluh, to pa je potrdil eden izmed upornikov. To je bil skriti vodja upornikov, Mirko Pleiweiss, ki je prišel na sceno v najbolj kritičnih trenutkih in dočakal srečni konec. Nihče od tam zbranih prebivalcev Zrmanje namreč ni izdal upornikov, tudi zaradi strahu pred maščevanjem, in Italijani so kmalu odšli. Znano je, da je naslednje mesece s svojo skupino deloval na področju Like in se kasneje pridružil partizanom. Po drugi svetovni vojni se je preselil v Maribor, kjer je tudi dokončal memoarje kapetana bojne ladje. Knjiga z naslovom »Zlomljeno sidro«je izšla pri mariborski založbi (Založba obzorja). Njegov zadnji pristan je Pobreško pokopališče.
Simbol: sidro
Znano je, da je bila Drava plovna reka in da so bila ob njej pristanišča. V njih so natovarjali beli Pohorski marmor in druge vrste kamna in jih z močnimi ladjami prevažali do delavnic cvetočega mesta Poetovia. Po njej s plule tudi vojne ladje, o čemer priča ohranjeno ime komandanta rimske rečne flote. Vodne poti in rečna pristanišča zaznamovala tudi mlajša obdobja. Dobrih šeststo let po propadu rimske države je bila Dravska dolina neprehodna, s tem pa zaprta za vodno pot med Koroško in Štajersko, ki je vzhodneje vodila vse do Črnega morja. V 12. stoletju so bile vodne poti na zahod spet odprte, pa je blagovni promet oživel in ob reki so zrasla številna pristanišča. Po reki so sedaj pluli splavi različnih oblik in velikosti, a le do nekaterih večjih in pomembnejših, kjer so se morali ustaviti in plačati davek na blago. Ta privilegij je dolgo imelo pristanišče Margburg. V 19. stoletju, ko je splavarstvo polagoma zamiralo, se je v pomorskih bitkah 19. stoletja uveljavil Mariborčan viceadmiral Wilhem von Tegetthoff. Na pobreškem pokopališču pa se nahaja grob manj znanega, a za zgodovino prav tako pomembnega mornariškega kapitana Mirka Pleiweissa. V najstniških letih je bil kadet avstro-ogrske Pomorske akademije v Puli, diplomiral pri 19-ih is vključil v vojno. Leta 1918 se 22 letni Pleiweiss priključi novo vzpostavljeni mornarici države SHS kot kapitan vojne ladje »Silni«, druge največje ladje v floti (200t). Posadka pod njegovim poveljstvom leta 1918 prva dvigne zastavo države SHS, »Silni« pa je tudi ena izmed prvih bojnih ladij, ki je lahko izobesila zavezniško zastavo in opravljala prevoze po zalivu Boka Kotorska in izven. Na dan uradne predaje vojnih ladij novi državi s strani zaveznikov je bil Pleiweis ponovno prvi kapitan ladje, ki je razvil jugoslovansko zastavo, »Silni« pa prva ladja pod to zastavo. Še v istem letu je postal kapitan večje bojne ladje »Močni« (250 ton), kar je doživel kot veliko čast, saj sta bili obe omenjeni njemu zaupani bojni ladji doslej največji v sklopu jugoslovanske vojne mornarice. V času napada na kraljevino Jugoslavijo) se je ponovno križala usoda z bojno ladjo »Silni« in Pleiweisom, ki je bil takrat že komandant pomorske obrambe severnega sektorja s štabom v Selcu. Pleiweiis je ukazal komandantu bojne ladje, da odpluje v zaliv Šilo in obvesti komandante tamkaj zasidranih parnih ladij, da se vsi brez izjeme potopijo. Po uspešno opravljeni nalogi je bojna ladja »Silni« s posadkami potopljenih ladij odplula južneje do Sv. Juraja, kjer so ladjo potopili. Kasneje so vojno ladjo dvignili na površje Italijani, jo preuredili tako, da je služila do leta 1943, ko je bila dokončno potopljena v boju. A Pleiweiss ni bil aktiven le na morju. Kot komandant sektorja je deloval tudi na kopnem. Ko so 10. aprila 1941 Ustaške oblasti ukazale prevzem oblasti v Crikvenici, je Pleiweiss še isti dan kot predstavnik vojske Kraljevine Jugoslavije odgovoril z ukazom za aretacijo ključnih akterjev. Dva izmed njih sta pri transportu v pripor umrla v okoliščinah, ki delijo. Nekaj mesecev kasneje se Pleiweiss omeja v zgodbi o prevratu v vasi Zrmanja, ponovno zoper ustaške oblasti. Tokrat je v vlogi komandanta upornikov, katere jedro so predstavljali izkušeni mornarji bivše kraljevine. Vendar akcija ni potekal po načrtu in poveljniku ustašev je uspelo pobegniti v sosednji Gračac, kjer je o dogajanju obvestil Italijane. Ti so v Zrmanjo poslali vojsko, a ko je prispela v vas, tam oboroženih upornikov ni bilo. Ti so namreč skrili orožje, se prelevili v civiliste in pomešali med prebivalce. Nato so vse zbrali na trgu. Italijanski oficir je najprej vprašal domačina, kje sta žena in hčera pobeglega ustaškega poveljnika, a se je ta sprenevedal. Po pričevanjih se je nato na sceni pojavil visok moški, oblečen kot nek vaški obrtnik, v modri, iztrošeni obleki in s športno kapo na glavi. Ko ga je opazil Italijanski častnik in ga vprašal isto, mu je neznani moški z roko nakazal, da je gluh, to pa je potrdil eden izmed upornikov. To je bil skriti vodja upornikov, Mirko Pleiweiss, ki je prišel na sceno v najbolj kritičnih trenutkih in dočakal srečni konec. Nihče od tam zbranih prebivalcev Zrmanje namreč ni izdal upornikov, tudi zaradi strahu pred maščevanjem, in Italijani so kmalu odšli. Znano je, da je naslednje mesece s svojo skupino deloval na področju Like in se kasneje pridružil partizanom. Po drugi svetovni vojni se je preselil v Maribor, kjer je tudi dokončal memoarje kapetana bojne ladje. Knjiga z naslovom »Zlomljeno sidro«je izšla pri mariborski založbi (Založba obzorja). Njegov zadnji pristan je Pobreško pokopališče.
20