Manninger Karl, železničar strojevodja
Simbol: Kolo s kriloma, pritrjenima v pesto. Tako kolo kot krila sta davna simbola dinamike, premikanja iz kraja v kraj, potemtakem osvobajanja krajevnih razmer in vstopanja v širni svet. V večini izročil je kolo sončen simbol, velja pa tudi za simbol sveta, pri čemer je pesto negibno središče, obroč pa manifestacija. Je tudi simbol cikličnega časa in nenehnega obnavljanja. Simbolizem kolesa se odraža v ciklusih. Prav tako kot kolo so krila simbol dinamičnosti, povezana z elementom zraka. Simbolizirajo tudi dematerializacijo, vzlet, poduhovljenost in božansko. V mističnih izročilih sveta predstavljajo prehod iz materialnega v subtilno telo. Na nagrobniku Karla Manningerja simbolizira železnico.
Leto 1846, ko je s severa stekla mimo Maribora južna železnica, predstavlja pomembno prelomnico v razvoju mesta, ki je po pomembnosti kmalu prehitelo Ptuj. Proga je omogočila povezavo najprej s severnimi, potem pa še južnim deželami (Mediteranom), tako da so v Maribor začeli prihajali novi industrijski izdelki. Leta 1860 zgrajena železniška proga Pragersko-Ptuj-Čakovec-Madžarska je odprla mariborski trgovini pot na vzhod, tri leta kasneje pa je stekla še železniška proga v smeri Celovca in odprla pot mariborski trgovini z agrarnimi izdelki še v osrčje Alp. Maribor je tako postal križišče dveh prog v privatni lasti družbe Južnih železnic. Nove železniške povezave so bistveno vplivale na gospodarske razmere in omogočile industrializacijo mesta. Tri leta pred izgradnjo koroške železnice se je zasebna družna Južnih železnic odločila izgraditi delavnice za obnovo voznega parka v Mariboru. Tako so kmalu na Studencih zrasle centralne železničarske delavnice, ki predstavlja prvi moderni strojni veleobrat v mestu. Delavnice so začele obratovati leta 1865 in do prve svetovne vojne zaposlovale okoli 1200 ljudi, v njih pa so popravljali vozni park za vse proge Južne železnice (1890 km). V njej izučeni strokovnjaki so omogočili nastanek kovinsko-predelovalne industrije Železnica predstavlja začetek industrializacije v mestu ob Dravi. Najprej se je industrializirala mlinska industrija (parna mlina), kmalu zatem pivovarstvo, usnjarstvo in izdelovanje mila. Razvoj prometnih povezav in industrializacija sta postavila temelje za razvoj Mestne hranilnice, razvije se šolstvo in druge javne službe. S tem pa so narasle tudi kulturne potrebe, kar je vzpodbudilo razvoj bogatega kulturnega življenja. Za uslužbence Južnih železnic je bilo v Mariboru dobro poskrbljeno. Družba Južnih železnic hkrati z gradnjo centralnih delavnic pričela z gradnjo kolonije s stanovanji za delavce. Leta 1863 je bilo zgrajenih 12 hiš (stara kolonija), 1868 so nadaljevali z gradnjo 28 enakih hiš (nova kolonija) s po štirimi stanovanji v pritličjih in štirimi v nadstropjih. Leta 1871 so zgradili še otroško zavetišče, šolo in leta 1874 skladišče z živilskimi potrebščinami. Zunanja podoba vseh hiš je enaka, merijo 17 m x 9,5 m, prvotno so imele vse hiše vrt, enako razdeljen med vse stanovalce. Vse zgradbe imajo kamnite temelje in so zgrajene z neometano, dvakrat žgano opeko. Železničarska kolonija je danes spomeniško zaščitena.
Delavci Južnih železnic so bili dobro plačana delovna sila, zato grobnica strojevodje Karl-a Manninger-ja in njegove družine razkriva premožne meščane.
Simbol: Kolo s kriloma, pritrjenima v pesto. Tako kolo kot krila sta davna simbola dinamike, premikanja iz kraja v kraj, potemtakem osvobajanja krajevnih razmer in vstopanja v širni svet. V večini izročil je kolo sončen simbol, velja pa tudi za simbol sveta, pri čemer je pesto negibno središče, obroč pa manifestacija. Je tudi simbol cikličnega časa in nenehnega obnavljanja. Simbolizem kolesa se odraža v ciklusih. Prav tako kot kolo so krila simbol dinamičnosti, povezana z elementom zraka. Simbolizirajo tudi dematerializacijo, vzlet, poduhovljenost in božansko. V mističnih izročilih sveta predstavljajo prehod iz materialnega v subtilno telo. Na nagrobniku Karla Manningerja simbolizira železnico.
Leto 1846, ko je s severa stekla mimo Maribora južna železnica, predstavlja pomembno prelomnico v razvoju mesta, ki je po pomembnosti kmalu prehitelo Ptuj. Proga je omogočila povezavo najprej s severnimi, potem pa še južnim deželami (Mediteranom), tako da so v Maribor začeli prihajali novi industrijski izdelki. Leta 1860 zgrajena železniška proga Pragersko-Ptuj-Čakovec-Madžarska je odprla mariborski trgovini pot na vzhod, tri leta kasneje pa je stekla še železniška proga v smeri Celovca in odprla pot mariborski trgovini z agrarnimi izdelki še v osrčje Alp. Maribor je tako postal križišče dveh prog v privatni lasti družbe Južnih železnic. Nove železniške povezave so bistveno vplivale na gospodarske razmere in omogočile industrializacijo mesta. Tri leta pred izgradnjo koroške železnice se je zasebna družna Južnih železnic odločila izgraditi delavnice za obnovo voznega parka v Mariboru. Tako so kmalu na Studencih zrasle centralne železničarske delavnice, ki predstavlja prvi moderni strojni veleobrat v mestu. Delavnice so začele obratovati leta 1865 in do prve svetovne vojne zaposlovale okoli 1200 ljudi, v njih pa so popravljali vozni park za vse proge Južne železnice (1890 km). V njej izučeni strokovnjaki so omogočili nastanek kovinsko-predelovalne industrije Železnica predstavlja začetek industrializacije v mestu ob Dravi. Najprej se je industrializirala mlinska industrija (parna mlina), kmalu zatem pivovarstvo, usnjarstvo in izdelovanje mila. Razvoj prometnih povezav in industrializacija sta postavila temelje za razvoj Mestne hranilnice, razvije se šolstvo in druge javne službe. S tem pa so narasle tudi kulturne potrebe, kar je vzpodbudilo razvoj bogatega kulturnega življenja. Za uslužbence Južnih železnic je bilo v Mariboru dobro poskrbljeno. Družba Južnih železnic hkrati z gradnjo centralnih delavnic pričela z gradnjo kolonije s stanovanji za delavce. Leta 1863 je bilo zgrajenih 12 hiš (stara kolonija), 1868 so nadaljevali z gradnjo 28 enakih hiš (nova kolonija) s po štirimi stanovanji v pritličjih in štirimi v nadstropjih. Leta 1871 so zgradili še otroško zavetišče, šolo in leta 1874 skladišče z živilskimi potrebščinami. Zunanja podoba vseh hiš je enaka, merijo 17 m x 9,5 m, prvotno so imele vse hiše vrt, enako razdeljen med vse stanovalce. Vse zgradbe imajo kamnite temelje in so zgrajene z neometano, dvakrat žgano opeko. Železničarska kolonija je danes spomeniško zaščitena.
Delavci Južnih železnic so bili dobro plačana delovna sila, zato grobnica strojevodje Karl-a Manninger-ja in njegove družine razkriva premožne meščane.
20