Dr. Šnuderl Makso, pravnik, pisatelj, pesnik in zgodovinar
Simboli: ženska, ki drži v roki tehnico in si pokriva oči; sova; faze življenjskega ciklusa. Sova je simbol razumskega spoznanja. Kot svoj simbol jo uporabljajo zgodovinarji in pisci, zato je pogosto v rabi kot simbol za učenjaka, nekoga, ki pri delu uporablja razum. Simbolizira tudi dar jasnovidnosti, zato je tudi atribut prerokovalcev. Tehtnica je star simbol pravice mere, previdnosti, ravnotežja. Njena naloga je tehtati dejanja. Je simbol sodniške oblasti, simbol sodbe, znan že v starem Egiptu, kjer je Oziris tehtal duše umrlih. Pri starih Grkih je atribut boginje Temida in simbol pravice, mere in reda. Ženska figura, ki drži v rokah sovo in tehtnico, si prekriva oči, kar kaže na objektivnost njenih sodb oz na to, da se trud biti pravična Na grobu je tudi bronasta posoda, na kateri je upodobljen življenjski ciklus z upodobitvami faz, ki predstavljajo rojstvo, otroštvo, mladost in ljubezen, družina, starost in smrt.
Prvi znani pisec, ki izvira iz Maribora, Ivan Anton Apostel (1711-1784) je sestavil nemško slovenski slovar (Dictinarium germanico-slovenicum), ki pa je ostala v rokopisu. Prva slovenska knjiga, ki je bila založena v Mariboru, je »Hitra inu glatka pot pruti nebesom«, leta 1767 natisnjena v Gradcu. Prav tako je bilo v Mariboru založeno zanimivo delo domnevno Andreja Čebula (1758-1839) z naslovom »Enu mala Besedishe« (1789), ki je doživelo še dva ponatisa (1809, 1818). V delu poleg nemško slovenskega slovarja najdemo napotke za umno gospodarjenje, razprava zoper vražarstvo in mazaštvo, obravnava pa tudi razvoj človeške družbe na tedaj moderen način, kot filozofi razsvetljenstva. Kmalu so nastopili časi, ko je vzhodno Štajersko področje omahovalo med Ljubljano in Hrvaško. Leta 1803 je bil najbrž na pobudo Ivana Narata iz Maribora sklican sestanek desetih rodoljubov z namenom, da«organizirajo naš jezik«. Narat je edini zagovarjal krajnsko smer, drugi so vztrajali na povezavo s hrvatsko-kajakvskim pravopisom. Pet let kasneje je bila izdana »Vezna pratika do gospodarstva« (1808), ki navaja, kateri planeti vladajo v posameznih letih, izvaja iz tega vreme, daje navodila za sezonska hišna in poljska opravila. Gre za ponatis Ljubljanskih izdaj, ki kaže na knjižne vezi med mestoma v času, ko se je rojevala slovenska nacionalna zavest. Izoblikovala se je burnem 19. stoletju. V Mariboru je pomembno vlogo je odigrala preselitev lavatinske škofije v Maribor in delo Antona Martina Slomška (1859). Dve leti kasneje je bila ustanovljena Slovanska čitalnica«, v naslednjih letih se na knjižnem trgu pojavijo tiskane izdaje v slovenščini, prvi politični častni (Slovenski gospodar«, leto kasneje »Slovenski narod…Devet let kasneje je v Mariboru nastopil mesto drugega urednika »Slovenskega naroda) pomembnega slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča. ki je tod spisal nekaj romanov.
Makso Šnuderl je odraščal v času propada Avstro-Ogrske. Kmalu po začetku vojne je bil še ne dvajsetleten mobiliziran v Avstro-Ogrsko vojsko in kasneje huje ranjen. Vrnil se je Maribor in v mesecih po zaključku vojne kot vojaški častnik sodeloval v prevratu generala Maistra, ki je pripomogel, da je mesto pripadlo ozemlju kasnejše kraljevine Jugoslavije. Šnuderl ostane v Mariboru in se naslednja leta pojavlja v javnem življenju kot aktivni Sokol in član planinskega društva, predvsem pa z objavami pesmi, poročili o kulturnih dogodkih v mestu in kritikah. Hkrati je doštudiral pravo, opravil strokovni izpit in leta 1929 v Mariboru odprl svojo pisarno.V tem zanj prelomnem letu izda tudi prvo knjigo. V zbirki novel »Človek iz samote« (1929) psihološko poglobljeno opisuje ljudi iz Podravlja, še posebej tiste, ki so prišli navskriž z zakonom. , prevratu v Mariboru in borbo za Koroško. «. Tri leta kasneje izda roman »Izgubljena zemlja«, ki opisuje prevrat v Mariboru in obdobje po njem, borbo za Koroško in plebiscit in dramo »Pravljica o rajski ptici«, leta 1937 pa dramo »Lopovščine: Trije skeči«… Izid naslednjega romana, v katerem opisuje življenje v Mariboru, je preprečila II. svetovna vojna. Marca leta 1941 je bil mobiliziran v staro jugoslovansko vojsko, se po kapitulaciji vrnil v Maribor, a se še aprila preselil z družino v Ljubljano. Tu se je začelo njegova strma politična in strokovna kariera. Julija istega leta postal član vrhovnega plenuma OF, leta 1943 je nato izvoljen v Avnoj. Marca 1944 pa postane predsednik komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri predsedstvu SNOS, decembra pa član iste komisije v Beogradu. Od aprila do septembra 1945 je predsedoval državni komisiji za vojno škodo, nato pa nastopil funkcijo zveznega poslanca za mariborski okraj za naslednjih 18 let. V tem času je v knjigah in člankih dokumentiral zgodovino fašistično domobranski teror nad Slovenci, razvoj ljudske oblasti v Sloveniji in kazensko materialnega prav v času NOB, o pomenu OF, o bojih za severno mejo, kjer je analiziral socialno politične osnove boja za Maribor in Štajersko. Če se sova na njegovem nagrobniku nanaša na zgodovino, se tehtnica na pravico. Šnuderl je največji pečat nedvomno pustil kot pravni strokovnjak. Že leta 1947 je bil izvoljen za red.prof. za ustavno pravo na pravni fakulteti Ljubljana, kasneje bil dekan fakultete (1952-53), nato izvoljen za rednega člana SAZU, za tem rektor Ljubljanske univerze (1961-64). Poleg ustavnega prava se v strokovnih tekstih ukvarja z državljanskimi pravicami in dolžnostmi, delegirano zakonodaje v FLRJ. Z referati udeležil številnih mednarodnih kongresov (International political science association, Zurich 1951, Stockholm 1955, Združenje za združene narode). Vsa ta leta je Šnuderl večidel preživel izven Maribora. V mestu se je uveljavil predvsem kot pisatelj, mesto je tudi izbral, da bo v njem pokopan, v isti vrsti kot njegov general. Dr. Makso Šnuderl, pravnik, politik in pisatelj
.
Simboli: ženska, ki drži v roki tehnico in si pokriva oči; sova; faze življenjskega ciklusa. Sova je simbol razumskega spoznanja. Kot svoj simbol jo uporabljajo zgodovinarji in pisci, zato je pogosto v rabi kot simbol za učenjaka, nekoga, ki pri delu uporablja razum. Simbolizira tudi dar jasnovidnosti, zato je tudi atribut prerokovalcev. Tehtnica je star simbol pravice mere, previdnosti, ravnotežja. Njena naloga je tehtati dejanja. Je simbol sodniške oblasti, simbol sodbe, znan že v starem Egiptu, kjer je Oziris tehtal duše umrlih. Pri starih Grkih je atribut boginje Temida in simbol pravice, mere in reda. Ženska figura, ki drži v rokah sovo in tehtnico, si prekriva oči, kar kaže na objektivnost njenih sodb oz na to, da se trud biti pravična Na grobu je tudi bronasta posoda, na kateri je upodobljen življenjski ciklus z upodobitvami faz, ki predstavljajo rojstvo, otroštvo, mladost in ljubezen, družina, starost in smrt.
Prvi znani pisec, ki izvira iz Maribora, Ivan Anton Apostel (1711-1784) je sestavil nemško slovenski slovar (Dictinarium germanico-slovenicum), ki pa je ostala v rokopisu. Prva slovenska knjiga, ki je bila založena v Mariboru, je »Hitra inu glatka pot pruti nebesom«, leta 1767 natisnjena v Gradcu. Prav tako je bilo v Mariboru založeno zanimivo delo domnevno Andreja Čebula (1758-1839) z naslovom »Enu mala Besedishe« (1789), ki je doživelo še dva ponatisa (1809, 1818). V delu poleg nemško slovenskega slovarja najdemo napotke za umno gospodarjenje, razprava zoper vražarstvo in mazaštvo, obravnava pa tudi razvoj človeške družbe na tedaj moderen način, kot filozofi razsvetljenstva. Kmalu so nastopili časi, ko je vzhodno Štajersko področje omahovalo med Ljubljano in Hrvaško. Leta 1803 je bil najbrž na pobudo Ivana Narata iz Maribora sklican sestanek desetih rodoljubov z namenom, da«organizirajo naš jezik«. Narat je edini zagovarjal krajnsko smer, drugi so vztrajali na povezavo s hrvatsko-kajakvskim pravopisom. Pet let kasneje je bila izdana »Vezna pratika do gospodarstva« (1808), ki navaja, kateri planeti vladajo v posameznih letih, izvaja iz tega vreme, daje navodila za sezonska hišna in poljska opravila. Gre za ponatis Ljubljanskih izdaj, ki kaže na knjižne vezi med mestoma v času, ko se je rojevala slovenska nacionalna zavest. Izoblikovala se je burnem 19. stoletju. V Mariboru je pomembno vlogo je odigrala preselitev lavatinske škofije v Maribor in delo Antona Martina Slomška (1859). Dve leti kasneje je bila ustanovljena Slovanska čitalnica«, v naslednjih letih se na knjižnem trgu pojavijo tiskane izdaje v slovenščini, prvi politični častni (Slovenski gospodar«, leto kasneje »Slovenski narod…Devet let kasneje je v Mariboru nastopil mesto drugega urednika »Slovenskega naroda) pomembnega slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča. ki je tod spisal nekaj romanov.
Makso Šnuderl je odraščal v času propada Avstro-Ogrske. Kmalu po začetku vojne je bil še ne dvajsetleten mobiliziran v Avstro-Ogrsko vojsko in kasneje huje ranjen. Vrnil se je Maribor in v mesecih po zaključku vojne kot vojaški častnik sodeloval v prevratu generala Maistra, ki je pripomogel, da je mesto pripadlo ozemlju kasnejše kraljevine Jugoslavije. Šnuderl ostane v Mariboru in se naslednja leta pojavlja v javnem življenju kot aktivni Sokol in član planinskega društva, predvsem pa z objavami pesmi, poročili o kulturnih dogodkih v mestu in kritikah. Hkrati je doštudiral pravo, opravil strokovni izpit in leta 1929 v Mariboru odprl svojo pisarno.V tem zanj prelomnem letu izda tudi prvo knjigo. V zbirki novel »Človek iz samote« (1929) psihološko poglobljeno opisuje ljudi iz Podravlja, še posebej tiste, ki so prišli navskriž z zakonom. , prevratu v Mariboru in borbo za Koroško. «. Tri leta kasneje izda roman »Izgubljena zemlja«, ki opisuje prevrat v Mariboru in obdobje po njem, borbo za Koroško in plebiscit in dramo »Pravljica o rajski ptici«, leta 1937 pa dramo »Lopovščine: Trije skeči«… Izid naslednjega romana, v katerem opisuje življenje v Mariboru, je preprečila II. svetovna vojna. Marca leta 1941 je bil mobiliziran v staro jugoslovansko vojsko, se po kapitulaciji vrnil v Maribor, a se še aprila preselil z družino v Ljubljano. Tu se je začelo njegova strma politična in strokovna kariera. Julija istega leta postal član vrhovnega plenuma OF, leta 1943 je nato izvoljen v Avnoj. Marca 1944 pa postane predsednik komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri predsedstvu SNOS, decembra pa član iste komisije v Beogradu. Od aprila do septembra 1945 je predsedoval državni komisiji za vojno škodo, nato pa nastopil funkcijo zveznega poslanca za mariborski okraj za naslednjih 18 let. V tem času je v knjigah in člankih dokumentiral zgodovino fašistično domobranski teror nad Slovenci, razvoj ljudske oblasti v Sloveniji in kazensko materialnega prav v času NOB, o pomenu OF, o bojih za severno mejo, kjer je analiziral socialno politične osnove boja za Maribor in Štajersko. Če se sova na njegovem nagrobniku nanaša na zgodovino, se tehtnica na pravico. Šnuderl je največji pečat nedvomno pustil kot pravni strokovnjak. Že leta 1947 je bil izvoljen za red.prof. za ustavno pravo na pravni fakulteti Ljubljana, kasneje bil dekan fakultete (1952-53), nato izvoljen za rednega člana SAZU, za tem rektor Ljubljanske univerze (1961-64). Poleg ustavnega prava se v strokovnih tekstih ukvarja z državljanskimi pravicami in dolžnostmi, delegirano zakonodaje v FLRJ. Z referati udeležil številnih mednarodnih kongresov (International political science association, Zurich 1951, Stockholm 1955, Združenje za združene narode). Vsa ta leta je Šnuderl večidel preživel izven Maribora. V mestu se je uveljavil predvsem kot pisatelj, mesto je tudi izbral, da bo v njem pokopan, v isti vrsti kot njegov general. Dr. Makso Šnuderl, pravnik, politik in pisatelj
.
20