Marijina cerkev
Cerkev Marijinega vnebovzetja je za obiskovalce odprta proti plačilu vstopnine.
Legende o nastanku Marijine cerkve oziroma cerkve Marijinega vnebovzetja so različne. Ena izmed njih pripoveduje, da je cerkev dala sezidati grajska gospa, ki je izgubila svojega moža in vse svoje premoženje namenila za izgradnjo, sama pa se preselila v Rim.
Na otoku je do 8. stoletja obstajalo mnogoboštvo. Ljudje so zgradili tudi svetišče posvečeno poganski boginji ljubezni. A leta 745, po pokristjanjevanju so bili ljudje prisiljeni sprejeti krščansko vero in boginjo Živo zamenjati s krščansko Marijo.
Tudi o boginji Živi obstaja legenda, ki jo v svoji epski pesnitvi uporabi celo največji slovenski pesnik France Prešeren.
Zgodba pravi, da je bilo na otoku svetišče boginji Živi, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hči Bogomila. Ko je vodja poganov Črtomir obiskal otok sta se z Bogomilo zaljubila. V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je Bogomila v strahu za Črtomirjevo življenje prevzela krščansko vero in ostala z očetom pri novi cerkvi. Kasneje je krščanstvo prevzel tudi Črtomir (nekdaj poganski poglavar) in postal misijonar.
Vendar gre uradna verzija nastanka cerkve takole: Že v 8. stoletju n.št. je na mestu kjer stoji današnja cerkev stal staroslovanski kultni prostor, nekakšno leseno manjše svetišče. Kasneje je bilo staroslovansko svetišče zamenjano s cerkvijo posvečeno Marijinemu rojstvu, zgrajena je bila tudi Marijina kapela. Iz 9. do 11. stoletja izvira tudi 120 grobov s skeleti, ki so jih na otoku našli arheologi.
V ta čas je umeščena tudi gradnja predromarske kapele. Po zamisli arhitekta Toneta Bitenca so arheološke najdbe tudi prezentirane pod talnim nivojem cerkve.
Na mestu današnje cerkve je najprej stala triladijska cerkev, ki naj bi bila zgrajena v 12. stoletju in se prvič pisno omenja leta 1185, ko je škof Henrik potrdil veljavnost darov škofa Hartmanna cerkvi na otoku. Njeni temelji so dobro vidni in ohranjeni še danes.
Romanske oblikovne značilnosti je sredi 15. stoletja natančneje leta 1465 zamenjala enoladijska gotska cerkev. Gotsko obdobje dokumentirajo tudi freske iz Marijinega življenja, dva sklepnika in lesena soha Matere Božje.
Velika posebnost leta 1465 zgrajene cerkve je 52 metrov visok prostostoječi zvonik. Zvonik so zgradili iz luknjičastega kamna, ki so ga imenovali ajdovo zrnje. Za sam zvonik je značilen tudi gotski obok nad vhodom, prav tako zgrajen iz t.i. ajdovega zrnja.
Cerkev so večkrat prenovili, tudi zaradi potresa leta 1511, ki je cerkev in zvonik skoraj v celoti uničil. Ob obnovi cerkve so obnovili tudi zvonik, ki stoji še danes. Še en potres je cerkev in celotno okolico prizadel leta 1622. Po zadnjem potresu sredi 17. stoletja, točneje leta 1685 so na osnovi starega zidovja na mestu gotske cerkve zgradili podložno, banjsko obokano zgodnjebaročno cerkev, ki je imela obliko kot jo ima še danes.
V kolikor še niste vstopili v samo cerkev je zdaj primeren trenutek, da vstopite in si ogledate še notranje značilnosti te baročne cerkve. V preddverju cerkve je manjši lapidarij (gre za zbirko kamnitih spomenikov, ki so običajno na prostem ali v kletnih prostorih starih zgradb), kjer je shranjen celo originalni relief s Hrenovega križa iz Ljubljane, ki izvira iz leta 1622. V tlakih ladje (cerkve) so odprtine z arheološko prezentacijo, kakršno si je v petdesetih letih zamislil arhitekt Tone Bitenc s sodelavci.
Cerkev dandanes slovi po treh stranskih oltarjih (sv. Magdalene, sv. Blaža in sv. Miheala), ki so narejenih iz črnega marmorja in so delo ljubljanskih kamnosekov Mihaela Cusse in Francesca Ferrate. Zgrajeni so bili nekaj let pred glavnim oltarjem in sicer izvirajo iz leta 1699 po naročilu barona Janeza Daniela Gallenfelsa. Slike v notranjosti cerkve, ki jih vidite na treh oltarjih se nanašajo na beneško šolo iz 17. stoletja in so delo neznanega mojstra. Četrti stranski oltar iz konca 17. stoletja je posvečen sv. Ani, slika v njem pa je delo Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar, ki je bil zgrajen leta 1747 je pozlačen in ima bogato baročno arhitekturo značilno za 17. stoletje.
Edini še ohranjen del gotske opreme je Marijin kip iz 15. stoletja, ostala cerkvena oprema vključno s prižnico je iz časa baroka. Oltarna kipa levo in desno od osrednjega Marijinega kipa na glavnem oltarju predstavljata nemški cesarski par Henrika II. in njegovo ženo Kunigundo, ki sta leta 1004 blejsko ozemlje podarila v posest Briksenškim škofom.
Kipa Hernika II in njegove žene lahko vidite tudi v kapeli na gradu.
Leseni reliefi, ki jih lahko vidite na oltarni mizi in tabernakelj izvirajo iz 2. polovice 19. stoletja.
Cerkev Marijinega vnebovzetja je za obiskovalce odprta proti plačilu vstopnine.
Legende o nastanku Marijine cerkve oziroma cerkve Marijinega vnebovzetja so različne. Ena izmed njih pripoveduje, da je cerkev dala sezidati grajska gospa, ki je izgubila svojega moža in vse svoje premoženje namenila za izgradnjo, sama pa se preselila v Rim.
Na otoku je do 8. stoletja obstajalo mnogoboštvo. Ljudje so zgradili tudi svetišče posvečeno poganski boginji ljubezni. A leta 745, po pokristjanjevanju so bili ljudje prisiljeni sprejeti krščansko vero in boginjo Živo zamenjati s krščansko Marijo.
Tudi o boginji Živi obstaja legenda, ki jo v svoji epski pesnitvi uporabi celo največji slovenski pesnik France Prešeren.
Zgodba pravi, da je bilo na otoku svetišče boginji Živi, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hči Bogomila. Ko je vodja poganov Črtomir obiskal otok sta se z Bogomilo zaljubila. V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je Bogomila v strahu za Črtomirjevo življenje prevzela krščansko vero in ostala z očetom pri novi cerkvi. Kasneje je krščanstvo prevzel tudi Črtomir (nekdaj poganski poglavar) in postal misijonar.
Vendar gre uradna verzija nastanka cerkve takole: Že v 8. stoletju n.št. je na mestu kjer stoji današnja cerkev stal staroslovanski kultni prostor, nekakšno leseno manjše svetišče. Kasneje je bilo staroslovansko svetišče zamenjano s cerkvijo posvečeno Marijinemu rojstvu, zgrajena je bila tudi Marijina kapela. Iz 9. do 11. stoletja izvira tudi 120 grobov s skeleti, ki so jih na otoku našli arheologi.
V ta čas je umeščena tudi gradnja predromarske kapele. Po zamisli arhitekta Toneta Bitenca so arheološke najdbe tudi prezentirane pod talnim nivojem cerkve.
Na mestu današnje cerkve je najprej stala triladijska cerkev, ki naj bi bila zgrajena v 12. stoletju in se prvič pisno omenja leta 1185, ko je škof Henrik potrdil veljavnost darov škofa Hartmanna cerkvi na otoku. Njeni temelji so dobro vidni in ohranjeni še danes.
Romanske oblikovne značilnosti je sredi 15. stoletja natančneje leta 1465 zamenjala enoladijska gotska cerkev. Gotsko obdobje dokumentirajo tudi freske iz Marijinega življenja, dva sklepnika in lesena soha Matere Božje.
Velika posebnost leta 1465 zgrajene cerkve je 52 metrov visok prostostoječi zvonik. Zvonik so zgradili iz luknjičastega kamna, ki so ga imenovali ajdovo zrnje. Za sam zvonik je značilen tudi gotski obok nad vhodom, prav tako zgrajen iz t.i. ajdovega zrnja.
Cerkev so večkrat prenovili, tudi zaradi potresa leta 1511, ki je cerkev in zvonik skoraj v celoti uničil. Ob obnovi cerkve so obnovili tudi zvonik, ki stoji še danes. Še en potres je cerkev in celotno okolico prizadel leta 1622. Po zadnjem potresu sredi 17. stoletja, točneje leta 1685 so na osnovi starega zidovja na mestu gotske cerkve zgradili podložno, banjsko obokano zgodnjebaročno cerkev, ki je imela obliko kot jo ima še danes.
V kolikor še niste vstopili v samo cerkev je zdaj primeren trenutek, da vstopite in si ogledate še notranje značilnosti te baročne cerkve. V preddverju cerkve je manjši lapidarij (gre za zbirko kamnitih spomenikov, ki so običajno na prostem ali v kletnih prostorih starih zgradb), kjer je shranjen celo originalni relief s Hrenovega križa iz Ljubljane, ki izvira iz leta 1622. V tlakih ladje (cerkve) so odprtine z arheološko prezentacijo, kakršno si je v petdesetih letih zamislil arhitekt Tone Bitenc s sodelavci.
Cerkev dandanes slovi po treh stranskih oltarjih (sv. Magdalene, sv. Blaža in sv. Miheala), ki so narejenih iz črnega marmorja in so delo ljubljanskih kamnosekov Mihaela Cusse in Francesca Ferrate. Zgrajeni so bili nekaj let pred glavnim oltarjem in sicer izvirajo iz leta 1699 po naročilu barona Janeza Daniela Gallenfelsa. Slike v notranjosti cerkve, ki jih vidite na treh oltarjih se nanašajo na beneško šolo iz 17. stoletja in so delo neznanega mojstra. Četrti stranski oltar iz konca 17. stoletja je posvečen sv. Ani, slika v njem pa je delo Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar, ki je bil zgrajen leta 1747 je pozlačen in ima bogato baročno arhitekturo značilno za 17. stoletje.
Edini še ohranjen del gotske opreme je Marijin kip iz 15. stoletja, ostala cerkvena oprema vključno s prižnico je iz časa baroka. Oltarna kipa levo in desno od osrednjega Marijinega kipa na glavnem oltarju predstavljata nemški cesarski par Henrika II. in njegovo ženo Kunigundo, ki sta leta 1004 blejsko ozemlje podarila v posest Briksenškim škofom.
Kipa Hernika II in njegove žene lahko vidite tudi v kapeli na gradu.
Leseni reliefi, ki jih lahko vidite na oltarni mizi in tabernakelj izvirajo iz 2. polovice 19. stoletja.20