APD Kozjak Maribor je planinsko društvo z dolgo tradicijo in bogato zgodovino. Na več kot 60-letni poti je društvo izvajalo skoraj vse dejavnosti planinske organizacije. V slovenskem merilu je društvo najbolj prepoznavno po alpinizmu: dolgoletni alpinistični šoli, po velikem številu odprav v tuja gorstva in po odličnih alpinistih. Žal pa bogata zgodovina piše tudi tragične zgodbe. Ena izmed njih je upodobljena na nagrobniku Iva Veberiča, alpinista. Realistična gravura ga prikazuje v trenutku, ko se vzpenja po ledeni steni s pomočjo derez in cepina. Veberič je bil član ekipe alpinistov obeh mariborskih alpinističnih odsekov (Kozjak in TAM), ki je 1. julija 1983 odpravila v gore Centralnega Kavkaza. Poleg Iva so bil v odpravi vodja Tone Fidelj, Ljubo Hansel, pisec, Srečko Rihter, Zdenko Zorič, Jože Tučič, Davorin Gomilšek in Samo Žnidaršič. Že takoj na začetku sta bili preplezani dve težki smeri (4 B in 5 B) v steni Ullu-Tau. Pri sestopu pa se je zgodila nesreča, v kateri sta se smrtno ponesrečila dva alpinista PD Kozjak Maribor, Srečko Rihter in Ivo Veberič. O tem tragičnem dogodku je Ljubo Hansel, udeleženec ekspedicije, kasneje zapisal:
»Ob prvem svitu smo na nogah. Oblačim mokra in ledena oblačila. Prstov na rokah in nogah ne čutim več. Skale so na debelo pokrite s sodro. Obuvam dereze. Tudi Joka je pripravljen. Srečko in Ivo sta nekoliko počasnejša. Ne zebe ju. V odličnih Gore-tex bivak vrečah sta imela topel in suh bivak. Dogovorimo se, da greva z Jokom naprej. Hitro sva pri gazi, katero so vhodili naši včeraj. Kakšno dolžino za nama sledita Srečko in Ivek. Na zadnjem stolpu sva. Kriče se pogovarjamo. Sporočiva, da se bova preko majhnega sedelca spustila v žleb na južno stran, kjer vidiva sledi. Teren je dokaj lahek. Po spustu po vrvi sledi lahka prečka na greben in po snegu okoli žandarja na položni zahodni greben. Sediva v snegu in čakava. Kakšnih petsto višinskih metrov nižje vidiva vrsto Rusov. Misliva, da je kakšen tečaj na ledeniku. Verjetno se jima je zataknila vrv pri spustu – zato ju še ni na grebenu. Pogovarjava se o naslednjih vzponih. Spet je lepo vreme – sonce. Na sedlu proti zahodu vidim drugo skupino Rusov. Napotiva se tja, saj je tam tudi voda. Na sedlu bova čakala. Ko se jim približava, mi eden pomaha. V roki ima radio aparat. Prekrižal je roki in pokazal proti steni Ullu-Taua: »Vaša dva druga pogibši!« so bile besede, katerih ne bova več pozabila. Nervozno sem se prestopil: »To ne bo držalo, naša dva prideta po grebenu navzdol.« S kratkim gibom roke mi je podal oddajnik. Zaslišim pretresen Tonetov glas. Pravi, da so pri njih Rusi, kateri so ju opisali. Neverjetno. »Hočem k njima!« sem rekel v radio. Tone: »Vodstvo lagerja in odprave se je odločilo, da takoj sestopita! Konec!«
Ponesrečenca sta padla kakšnih 600 metrov globoko, Zvečer so ju reševalci prinesli v tabor in naložili na terensko vozilo. Tone, Paulus in Hansel so se z njima odpeljali na zadnjo pot proti dolini. Zaobljubili so se, da se v domovino vrnejo skupaj, ne glede na to, »kako težka bo ta zadnja pot naših prijateljev, Srečka in Iveka«. Na nagrobniku vidimo upodobitev Iva Veberiča Ivo, kako se z derezami in cepinom vzpenja po strmo nagnjeni in poledeneli vzpetini, ki jo je uspešno premagal. Nesreča se je zgodila pri povratku v dolino.