Ničevski Sergej, žrtev letalske nesreče
Simbol: kos grobo obdelanega belega marmorja
Bela barva kamna simbolizira čistost in nedolžnost, groba obdelava še neizoblikovan značaj mladeniča, katerega življenjsko pot je kruto prekinila tragična nesreča.
Sergej Ničevski je bil žrtev najbolj tragične letalske nesreče v zgodovini slovenskega letalstva. Letalo prevoznika Adria Airways je z matičnega letališča Brnik poletelo proti Ajjaciju, mestu na Korziki. Vreme je bilo zelo slabo, vidljivost pa skorajda nična, ko se je letalo začelo pripravljati na pristanek. Znašli so se v megli, ko jih je varnostni sistem na letalu opozoril na bližino tal, a posadka v pilotski kabini ni dovolj hitro reagirala in letalo je s krilom najprej treščilo v goro San Pietro. Krilo se je odlomilo, letalo pa je začelo strmoglavljati in se on 8.53 h raztreščilo na drugi strani gore. V kontrolnem stolpu na letališču v Ajacciu so, ko so izgubili zvezo z letalom, najprej mislili, da je strmoglavilo v morje. V bližnji vasi Petreto-Bicchisano pod goro San Pietro so sicer slišali močan pok, a zaradi goste megle niso videli, kaj se je zgodilo in temu niso posvečali posebne pozornosti. Letalo so 4 ure po nesreči našli pastirji in kmalu zatem se je začela reševalna akcija. V vaški gostilni so organizirali reševalni štab. Helikopterji so pristali na nogometnem igrišču in začeli prevažati reševalce na goro. Kmalu je bilo jasno, da nesreče ni preživel nihče od 180 potnikov in članov posadke. Ostanke trupel in osebne predmete so prepeljali v vaško cerkev, kjer je potekala identifikacija. Ko so v Jugoslaviji izvedeli za nesrečo, so na Korziko poslali novo letalo z osebjem letalskega prevoznika, preiskovalce in novinarje. 9. decembra se je ekipa vrnila z 180 krstami v Ljubljano, kjer je potekala žalna slovesnost. Žrtve, ki jih niso uspeli prepoznati, so pokopali v skupnem grobu na Ljubljanskih žalah, druge, med njimi tudi Sergeja na pokopališčih krajev, od koder so bili doma. Kaj je povzročilo to najbolj tragično nesrečo v zgodovini slovenskega letalstva ? Vzrok nesreče gre iskati v spletu okoliščin. Zaradi slabe vidljivosti so bili v kontrolnem stolpu letališča prerpičani, da se letalo nahaja nad morjem, dejansko pa je bilo že 15 km v notranjosti goratega otoka. Verjeli ali ne, letališče v tem času še ni razpolagalo z radarjem, ki bi najverjetneje preprečil to tragično nesrečo. Da se nahajajo nad morjem, je bila prepričana tudi posadka letala. Ker pa je šlo za prvi polet Adrie Airways na Korziko in ker letališča in okolice niso poznali, so sledili ukazom iz letališkega stolpa. Tudi tistemu usodnemu, zaradi katerega so se začeli spuščati. Za povrh je komunikacija med stolpom in pilotsko kabino potekala na površen način. Najverjetneje je k nepozornosti pilota pripomoglo tudi dejstvo, da je bil v zadnjih trenutkih v kabini tudi kopilotov sedemletni sin. To je razkril posnetek iz črne skrinjice. Ko je otrok videl, da se letalo spušča, je vprašal kapitana, če bodo kmalu pristali. Kapitan mu je odgovoril: »Da, spuščamo se, še nikoli ni nihče ostal gor«. Takrat jih je varnostni sistem v letalu opozoril na bližini tal. Pilot je reagiral prepozno in trenutek zatem so trčili v goro San Pietro. Posredno krivdo za nesrečo gre pripisati tudi odsotnosti radarskega sistema, ki so ga kmalu po tragičnem dogodku namestili na letališču, Morebiti je napako storil tudi kontrolor zračnega prometa, saj je bil kmalu po nesreči premeščen na drugo letališče. Ostanki letala so ostali na gori vse do leta 2008, ko je bilo skorajda 28 ton odpadkov dokončno odstranjenih s prizorišča tragedije. Na tem mestu in v cerkvi, kjer je potekala identifikacija žrtev, sta danes postavljeni spominski plošči.
Simbol: kos grobo obdelanega belega marmorja
Bela barva kamna simbolizira čistost in nedolžnost, groba obdelava še neizoblikovan značaj mladeniča, katerega življenjsko pot je kruto prekinila tragična nesreča.
Sergej Ničevski je bil žrtev najbolj tragične letalske nesreče v zgodovini slovenskega letalstva. Letalo prevoznika Adria Airways je z matičnega letališča Brnik poletelo proti Ajjaciju, mestu na Korziki. Vreme je bilo zelo slabo, vidljivost pa skorajda nična, ko se je letalo začelo pripravljati na pristanek. Znašli so se v megli, ko jih je varnostni sistem na letalu opozoril na bližino tal, a posadka v pilotski kabini ni dovolj hitro reagirala in letalo je s krilom najprej treščilo v goro San Pietro. Krilo se je odlomilo, letalo pa je začelo strmoglavljati in se on 8.53 h raztreščilo na drugi strani gore. V kontrolnem stolpu na letališču v Ajacciu so, ko so izgubili zvezo z letalom, najprej mislili, da je strmoglavilo v morje. V bližnji vasi Petreto-Bicchisano pod goro San Pietro so sicer slišali močan pok, a zaradi goste megle niso videli, kaj se je zgodilo in temu niso posvečali posebne pozornosti. Letalo so 4 ure po nesreči našli pastirji in kmalu zatem se je začela reševalna akcija. V vaški gostilni so organizirali reševalni štab. Helikopterji so pristali na nogometnem igrišču in začeli prevažati reševalce na goro. Kmalu je bilo jasno, da nesreče ni preživel nihče od 180 potnikov in članov posadke. Ostanke trupel in osebne predmete so prepeljali v vaško cerkev, kjer je potekala identifikacija. Ko so v Jugoslaviji izvedeli za nesrečo, so na Korziko poslali novo letalo z osebjem letalskega prevoznika, preiskovalce in novinarje. 9. decembra se je ekipa vrnila z 180 krstami v Ljubljano, kjer je potekala žalna slovesnost. Žrtve, ki jih niso uspeli prepoznati, so pokopali v skupnem grobu na Ljubljanskih žalah, druge, med njimi tudi Sergeja na pokopališčih krajev, od koder so bili doma. Kaj je povzročilo to najbolj tragično nesrečo v zgodovini slovenskega letalstva ? Vzrok nesreče gre iskati v spletu okoliščin. Zaradi slabe vidljivosti so bili v kontrolnem stolpu letališča prerpičani, da se letalo nahaja nad morjem, dejansko pa je bilo že 15 km v notranjosti goratega otoka. Verjeli ali ne, letališče v tem času še ni razpolagalo z radarjem, ki bi najverjetneje preprečil to tragično nesrečo. Da se nahajajo nad morjem, je bila prepričana tudi posadka letala. Ker pa je šlo za prvi polet Adrie Airways na Korziko in ker letališča in okolice niso poznali, so sledili ukazom iz letališkega stolpa. Tudi tistemu usodnemu, zaradi katerega so se začeli spuščati. Za povrh je komunikacija med stolpom in pilotsko kabino potekala na površen način. Najverjetneje je k nepozornosti pilota pripomoglo tudi dejstvo, da je bil v zadnjih trenutkih v kabini tudi kopilotov sedemletni sin. To je razkril posnetek iz črne skrinjice. Ko je otrok videl, da se letalo spušča, je vprašal kapitana, če bodo kmalu pristali. Kapitan mu je odgovoril: »Da, spuščamo se, še nikoli ni nihče ostal gor«. Takrat jih je varnostni sistem v letalu opozoril na bližini tal. Pilot je reagiral prepozno in trenutek zatem so trčili v goro San Pietro. Posredno krivdo za nesrečo gre pripisati tudi odsotnosti radarskega sistema, ki so ga kmalu po tragičnem dogodku namestili na letališču, Morebiti je napako storil tudi kontrolor zračnega prometa, saj je bil kmalu po nesreči premeščen na drugo letališče. Ostanki letala so ostali na gori vse do leta 2008, ko je bilo skorajda 28 ton odpadkov dokončno odstranjenih s prizorišča tragedije. Na tem mestu in v cerkvi, kjer je potekala identifikacija žrtev, sta danes postavljeni spominski plošči.
20