Kelnarič Avgust, studenčni pomočnik
Simbol: Kopalec vodnjaka z lopato v roki, ki z bolečino zre v nebo; napis »obtožujem«
Kopanje lastnih vodnjakov v časih, ko je bilo to še dovoljeno, se je v Mariboru pogostokrat tudi tragično končalo. Leta 1900 je pri Šifkotu v Cankarjevi ulici na Pobrežju pri kopanju vodnjaka usodno zasulo dva moška. Leta 1909 je bil do smrti zasut v isti ulici še en delavec, istega leta je smrt vzela tudi kopača vodnjaka pri Koblerju. Leta 1929 je v 2 m globokem novem vodnjaku zasulo eno osebo v ulici Ob gozdu, ki ni daleč od Cankarjeve ulice. Tretja tovrstna nesreča v nekdanji Cankarjevi ulici na Pobrežju je dolgo odmevala med Mariborčani. V časopisu Mariborski Večernik »Jutra« so 15. aprila 1935, dan po nesreči, zapisali:
»Včeraj zgodaj zjutraj se je raznesla po Pobrežju in kmalu nato tudi po Mariboru vest, da je ob 6. uri na Pobrežju v Cankarjevi ulici 27. pri kopanju vodnjaka zasuki nekega mladega delavca. O nesreči so bili takoj obveščeni požamiki in reševalci s Pobrežja, Studencev, Teznega in Maribora, ki so tako prispeli na kraj nesreče in pričeli z reševalnimi deli«. Nadaljnja poizvedovanja o tej nenavadni nesreči so prinesla naslednje podrobnosti. V nedeljo zjutraj je bil pri kopanju vodnjaka zaposlen 24 1etni delavec Avgust K e 1 n a r i č. iz okolice Maribora. Kelnarič je na dnu vodnjaka odstranjeval ogrodje, ko se je nanj s sten usul preslabo mešani beton in prod, ki prevladuje v tukajšnji zemlji. Nesrečneža je zasulo do vratu. Njegov sodelavec je o nesreči obvestil orožnike in rešilno postajo, a so se reševanja prvi lotili na pomoč poklicani kaznjenci, gasilci in »razne« osebe iz Pobrežja in Maribora. Nekako deset metrov od vodnjaka so pričeli kopati meter širok kanal v globino osmih metrov. Ko pa so bili od ponesrečenca še kaka 2 metra, se je zemlja vnovič zrušila in je bilo tako ponovno odkopavanje dolgotrajnejše in še težavnejše. Reševalna dela so trajala do 3. ure zjutraj, a brez uspeha. Naslednji dan je že omenjeni časopis poročal: »Reševalno delo celo nedeljo do ponedeljka zjutraj je bilo zastonj, ker se je pesek vedno znova vsipaval. Kelnariču so spustili v vodnjak na glavo lesen zaboj, v katerega so mu dovažali od zgoraj zrak, ki so ga dovajali po ceveh. Krepčali so ga s čajem«.
V ponedeljek, 15. aprila zjutraj so se reševanja lotili mestni strokovnjaki za kopanje globokih kanalov. Šele proti večeru jim je uspelo dokopali se do živo zakopane žrtve. Zakopali so pod njegove noge in spoznali, da se je cement krog Kelnaričevih nog že strdil. Začeli so z lomljenjem, a se je prod znova vsul.
V torek, 16. aprila zjutraj nesrečni Kelnerič v torek še ni bil rešen. Ves čas ujetosti je bil pri zavesti, dopoldan pa je kraj nesreče obiskal tudi okrajni glavar g. Milan Makar. Ujetniku so s pomočjo vrvi v vodnjak dostavljali krepčilna sredstva, vendar je zasuti že precej oslabel da je čim prejšnja rešitev več kot nujna. Tega dne se je na prizorišču nesreče zbrala skoraj tisoč glava množica radovednežev iz mesta in okolice. Red so pa vzdrževali tezenski orožniki, gasilci in kaznilniški pazniki. Žal pa nesrečnež ni dočakal rešitve. Izdihnil je naslednjega dne, po 76 urah agonije v hladnem objemu zemlje in betona. Ko se je po mestu razširila vest o njegovi smrti, je nastalo v javnosti ogorčenje. V večernih urah se je na prizorišču nesreče zbrala desettisočglava množica, ki je tam vztrajala vse do poznih ur. Ljudje so bili mnenja, da pri reševanju niso uporabili prave metode in da bi na pomoč morali poklicati strokovnjake iz rudnika. Zato so na njegovem grobu z moškim torzom z lopato v roki, ki se v bolečini ozira v nebo, zapisali »Obtožujem«.
Simbol: Kopalec vodnjaka z lopato v roki, ki z bolečino zre v nebo; napis »obtožujem«
Kopanje lastnih vodnjakov v časih, ko je bilo to še dovoljeno, se je v Mariboru pogostokrat tudi tragično končalo. Leta 1900 je pri Šifkotu v Cankarjevi ulici na Pobrežju pri kopanju vodnjaka usodno zasulo dva moška. Leta 1909 je bil do smrti zasut v isti ulici še en delavec, istega leta je smrt vzela tudi kopača vodnjaka pri Koblerju. Leta 1929 je v 2 m globokem novem vodnjaku zasulo eno osebo v ulici Ob gozdu, ki ni daleč od Cankarjeve ulice. Tretja tovrstna nesreča v nekdanji Cankarjevi ulici na Pobrežju je dolgo odmevala med Mariborčani. V časopisu Mariborski Večernik »Jutra« so 15. aprila 1935, dan po nesreči, zapisali:
»Včeraj zgodaj zjutraj se je raznesla po Pobrežju in kmalu nato tudi po Mariboru vest, da je ob 6. uri na Pobrežju v Cankarjevi ulici 27. pri kopanju vodnjaka zasuki nekega mladega delavca. O nesreči so bili takoj obveščeni požamiki in reševalci s Pobrežja, Studencev, Teznega in Maribora, ki so tako prispeli na kraj nesreče in pričeli z reševalnimi deli«. Nadaljnja poizvedovanja o tej nenavadni nesreči so prinesla naslednje podrobnosti. V nedeljo zjutraj je bil pri kopanju vodnjaka zaposlen 24 1etni delavec Avgust K e 1 n a r i č. iz okolice Maribora. Kelnarič je na dnu vodnjaka odstranjeval ogrodje, ko se je nanj s sten usul preslabo mešani beton in prod, ki prevladuje v tukajšnji zemlji. Nesrečneža je zasulo do vratu. Njegov sodelavec je o nesreči obvestil orožnike in rešilno postajo, a so se reševanja prvi lotili na pomoč poklicani kaznjenci, gasilci in »razne« osebe iz Pobrežja in Maribora. Nekako deset metrov od vodnjaka so pričeli kopati meter širok kanal v globino osmih metrov. Ko pa so bili od ponesrečenca še kaka 2 metra, se je zemlja vnovič zrušila in je bilo tako ponovno odkopavanje dolgotrajnejše in še težavnejše. Reševalna dela so trajala do 3. ure zjutraj, a brez uspeha. Naslednji dan je že omenjeni časopis poročal: »Reševalno delo celo nedeljo do ponedeljka zjutraj je bilo zastonj, ker se je pesek vedno znova vsipaval. Kelnariču so spustili v vodnjak na glavo lesen zaboj, v katerega so mu dovažali od zgoraj zrak, ki so ga dovajali po ceveh. Krepčali so ga s čajem«.
V ponedeljek, 15. aprila zjutraj so se reševanja lotili mestni strokovnjaki za kopanje globokih kanalov. Šele proti večeru jim je uspelo dokopali se do živo zakopane žrtve. Zakopali so pod njegove noge in spoznali, da se je cement krog Kelnaričevih nog že strdil. Začeli so z lomljenjem, a se je prod znova vsul.
V torek, 16. aprila zjutraj nesrečni Kelnerič v torek še ni bil rešen. Ves čas ujetosti je bil pri zavesti, dopoldan pa je kraj nesreče obiskal tudi okrajni glavar g. Milan Makar. Ujetniku so s pomočjo vrvi v vodnjak dostavljali krepčilna sredstva, vendar je zasuti že precej oslabel da je čim prejšnja rešitev več kot nujna. Tega dne se je na prizorišču nesreče zbrala skoraj tisoč glava množica radovednežev iz mesta in okolice. Red so pa vzdrževali tezenski orožniki, gasilci in kaznilniški pazniki. Žal pa nesrečnež ni dočakal rešitve. Izdihnil je naslednjega dne, po 76 urah agonije v hladnem objemu zemlje in betona. Ko se je po mestu razširila vest o njegovi smrti, je nastalo v javnosti ogorčenje. V večernih urah se je na prizorišču nesreče zbrala desettisočglava množica, ki je tam vztrajala vse do poznih ur. Ljudje so bili mnenja, da pri reševanju niso uporabili prave metode in da bi na pomoč morali poklicati strokovnjake iz rudnika. Zato so na njegovem grobu z moškim torzom z lopato v roki, ki se v bolečini ozira v nebo, zapisali »Obtožujem«.
20