Hohnjec Viktor, mizar in Donko Franc, kovač
Simboli mizarja in kovača, simbol življenjskega ciklusa v linearnem nizu. Kovaško in mizarsko orodje, upodobljeno za imenom pokojnikov, kot simbol predstavlja izvršno voljo: je znamenje ukaza, ki ga udejanjata desnica in levica. Nanaša se na delujočo energijo in moralno odločnost, od katere je odvisna praktična izvedba. Med poklici, povezanimi s preoblikovanjem kovin, je kovač najznačilnejši in hkrati najbolj ambivalenten simbol. Na Kitajskem pravijo, da kovač komunicira z nebesi, kajti gospodovanje nad ognjem omogoča klicanje dežja. Po drugi strani pa ima nadčloveško moč, ki jo lahko uporablja tudi zoper božanstva in ljudi.
Mizar in kovač predstavljata stare obrti. Če je bila obdelava lesa prisotna že v času prvih prebivalcev na področju mesta izpred 7000 tisoč let, ko so tod naleteli na gozd, ki ga je bilo potrebno izkrčiti, je kovaštvo prisotno od kovinskih dob naprej. Z gozdom še danes bogat pokrajina ima skromnejše rudninsko bogastvo, ki pa je vendarle nudilo dovolj surovin za razvoj. V 13. stoletju, ko je naturalno gospodarstvo prehajalo na denarno, je Maribor dobil status trga, saj so deželni knezi želeli rokodelstvo in obrt skoncentrirati na določenih točkah. Izven trga, miljo naokrog nihče ni smel izvrševati kakršnekoli obrti, razen krojačev in čevljarjev, tudi ne točiti vina. Do srede stoletja je pomen trga toliko narasel, da je dobil status mesta. Od konca 13. stoletja so bili mariborski rokodelci organizirani v cehe. Sredi 15. stoletja je bil Maribor cvetoče mesto, katerega pomen je dotlej naraščal, a je bil ta razvoj ustavljen. Dolgotrajni gospodarski zaton se je začel z razvojem zgodnjega kapitalizma, s trgovskimi družbami iz Nemških dežel, tukajšnje plemiške zarote in upori, še posebej pa Turški vpadi. Dežela okoli Maribora je bila ob koncu 15. stoletja podobna pogorišču, vsa trgovina je zastala. Najhujše posledice je pustil pohod vojske vsaj 100000 vojakov sultana Sulejmana II. leta 1532, Turški vpadi, čeprav več ne tako pogosti, pa so se nadaljevali vse do vse do leta 1683, ko so Turke porazili pred Dunajem in jih pregnali z Ogrske. Tri leta pred tem je po Mariboru pustošila kuga, zaradi katere je umrla skorajda polovica prebivalstva (483 oseb), vse to pa je vplivalo na gospodarski razvoj n trgovino. A kmalu so prišli boljši časi. V drugi polovici 18. stoletja se je mesto gospodarsko okrepilo. V tej dobi so postali nekateri cehi, med njimi mizarski in kovaški zaviralci razvoja, saj niso dopuščali razvoja industrijskih obratov. Kovaštvo in mizarstvo sta ostala organizirana v cehu vse do revolucionarnega leta 1848, ki dokončno odpravi fevdalni družbeni red in odpre pot neoviranemu kapitalističnemu razvoju. Obrtniške izdelke so nadomestili cenejši industrijski, še posebej po odprtju Južne železnice, vse to pa je domačim obrtnikom spodnašal tla. Veliko jih je presedlalo v trgovce z blagom, ki so ga prej izdelovali sami, le redki so vztrajali dalje. Tem se imamo za zahvaliti, da se je znanje ohranjalo in preneslo na nove generacije, ki so ustvarjale v XX: stoletju in med katere gotovo spadata mizar in kovač, pokopana v tem skromnem, a simbolizma polnem grobu.
Simboli mizarja in kovača, simbol življenjskega ciklusa v linearnem nizu. Kovaško in mizarsko orodje, upodobljeno za imenom pokojnikov, kot simbol predstavlja izvršno voljo: je znamenje ukaza, ki ga udejanjata desnica in levica. Nanaša se na delujočo energijo in moralno odločnost, od katere je odvisna praktična izvedba. Med poklici, povezanimi s preoblikovanjem kovin, je kovač najznačilnejši in hkrati najbolj ambivalenten simbol. Na Kitajskem pravijo, da kovač komunicira z nebesi, kajti gospodovanje nad ognjem omogoča klicanje dežja. Po drugi strani pa ima nadčloveško moč, ki jo lahko uporablja tudi zoper božanstva in ljudi.
Mizar in kovač predstavljata stare obrti. Če je bila obdelava lesa prisotna že v času prvih prebivalcev na področju mesta izpred 7000 tisoč let, ko so tod naleteli na gozd, ki ga je bilo potrebno izkrčiti, je kovaštvo prisotno od kovinskih dob naprej. Z gozdom še danes bogat pokrajina ima skromnejše rudninsko bogastvo, ki pa je vendarle nudilo dovolj surovin za razvoj. V 13. stoletju, ko je naturalno gospodarstvo prehajalo na denarno, je Maribor dobil status trga, saj so deželni knezi želeli rokodelstvo in obrt skoncentrirati na določenih točkah. Izven trga, miljo naokrog nihče ni smel izvrševati kakršnekoli obrti, razen krojačev in čevljarjev, tudi ne točiti vina. Do srede stoletja je pomen trga toliko narasel, da je dobil status mesta. Od konca 13. stoletja so bili mariborski rokodelci organizirani v cehe. Sredi 15. stoletja je bil Maribor cvetoče mesto, katerega pomen je dotlej naraščal, a je bil ta razvoj ustavljen. Dolgotrajni gospodarski zaton se je začel z razvojem zgodnjega kapitalizma, s trgovskimi družbami iz Nemških dežel, tukajšnje plemiške zarote in upori, še posebej pa Turški vpadi. Dežela okoli Maribora je bila ob koncu 15. stoletja podobna pogorišču, vsa trgovina je zastala. Najhujše posledice je pustil pohod vojske vsaj 100000 vojakov sultana Sulejmana II. leta 1532, Turški vpadi, čeprav več ne tako pogosti, pa so se nadaljevali vse do vse do leta 1683, ko so Turke porazili pred Dunajem in jih pregnali z Ogrske. Tri leta pred tem je po Mariboru pustošila kuga, zaradi katere je umrla skorajda polovica prebivalstva (483 oseb), vse to pa je vplivalo na gospodarski razvoj n trgovino. A kmalu so prišli boljši časi. V drugi polovici 18. stoletja se je mesto gospodarsko okrepilo. V tej dobi so postali nekateri cehi, med njimi mizarski in kovaški zaviralci razvoja, saj niso dopuščali razvoja industrijskih obratov. Kovaštvo in mizarstvo sta ostala organizirana v cehu vse do revolucionarnega leta 1848, ki dokončno odpravi fevdalni družbeni red in odpre pot neoviranemu kapitalističnemu razvoju. Obrtniške izdelke so nadomestili cenejši industrijski, še posebej po odprtju Južne železnice, vse to pa je domačim obrtnikom spodnašal tla. Veliko jih je presedlalo v trgovce z blagom, ki so ga prej izdelovali sami, le redki so vztrajali dalje. Tem se imamo za zahvaliti, da se je znanje ohranjalo in preneslo na nove generacije, ki so ustvarjale v XX: stoletju in med katere gotovo spadata mizar in kovač, pokopana v tem skromnem, a simbolizma polnem grobu.
20