Pot spominov in tovarištva
V začetku leta 1942 je italijanska okupacijska oblast sprejela več ukrepov za zajezitev uporniškega gibanja v Ljubljani, ki jo je ocenjevalo za središče odpora. Da bi preprečila prehajanje iz mesta v partizanske enote, je poveljstvo njenega 11. armadnega korpusa ukazalo postaviti okoli mesta sklenjeno žično zaporno črto. Graditi so jo začeli januarja 1942 in dokončali februarja, dopolnjevali in tudi gradili nove odseke pa so do septembra 1943.
Zaporno in obrambno črto so sestavljale neprekinjene žične ovire iz bodeče žice, stražarnice in bunkerji. Za njeno zaščito in nadzor gibanja so bili postavljeni tudi artilerijski položaji na Rožniku.
Na dolžini 32 oziroma 41 km je imela žična ograja 12 izhodnih kontrolnih postaj s stražarnicami, kjer je bilo edino mogoče zapustiti mesto. Za izhod iz mesta je bila potrebna posebna prepustnica, prav tako so prepustnico morali imeti tudi prebivalci okoliških krajev za vstop v mesto.
Močno zastražena žična ovira je ovirala, vendar ne ustavila povezav odporniških organizacij v mestu in izven. Znani so številni poskusi bega iz mesta. Ob kapitulaciji Italije se je bila žična ovira nekaj dni nezastražena; tedaj je več tisoč Ljubljančanov prešlo v partizanske enote.
Žično oviro okoli Ljubljane je obdržal tudi nemški okupator. V šestdesetih letih so traso nekdanje žične ovire označili s spominskimi kamni, v osemdesetih letih pa so po trasi nekdanje žične ovire zgradili spominsko pešpot Pot spomina in tovarištva.
V začetku leta 1942 je italijanska okupacijska oblast sprejela več ukrepov za zajezitev uporniškega gibanja v Ljubljani, ki jo je ocenjevalo za središče odpora. Da bi preprečila prehajanje iz mesta v partizanske enote, je poveljstvo njenega 11. armadnega korpusa ukazalo postaviti okoli mesta sklenjeno žično zaporno črto. Graditi so jo začeli januarja 1942 in dokončali februarja, dopolnjevali in tudi gradili nove odseke pa so do septembra 1943.
Zaporno in obrambno črto so sestavljale neprekinjene žične ovire iz bodeče žice, stražarnice in bunkerji. Za njeno zaščito in nadzor gibanja so bili postavljeni tudi artilerijski položaji na Rožniku.
Na dolžini 32 oziroma 41 km je imela žična ograja 12 izhodnih kontrolnih postaj s stražarnicami, kjer je bilo edino mogoče zapustiti mesto. Za izhod iz mesta je bila potrebna posebna prepustnica, prav tako so prepustnico morali imeti tudi prebivalci okoliških krajev za vstop v mesto.
Močno zastražena žična ovira je ovirala, vendar ne ustavila povezav odporniških organizacij v mestu in izven. Znani so številni poskusi bega iz mesta. Ob kapitulaciji Italije se je bila žična ovira nekaj dni nezastražena; tedaj je več tisoč Ljubljančanov prešlo v partizanske enote.
Žično oviro okoli Ljubljane je obdržal tudi nemški okupator. V šestdesetih letih so traso nekdanje žične ovire označili s spominskimi kamni, v osemdesetih letih pa so po trasi nekdanje žične ovire zgradili spominsko pešpot Pot spomina in tovarištva.
