dr. Vestovšek Karel
Simbol: Maribor, poletni sončni zahod
Podoba mesta, če nanj gledamo z desnega nabrežja reke Drave, simbolizira usodo človeka, katerega življenje je tesno povezano s tem koščkom zemlje na meji med Alpami in Panonsko nižino. Dr. Karel Vestovšek je namreč v pomembni meri zaznamoval narodnostni boj v Mariboru in za Maribor.
Rodil se je 26. julija 1871 v Velenju. Po osnovni šoli v Velenju je obiskoval gimnazijo v Celju, nato pa se vpisal na študij filologije v Gradcu, kjer je leta 1903 doktoriral. V letih 1898-1911 in od 1921-1923 je bil profesor na klasični gimnaziji v Mariboru. V času Avstro-Ogrske je bil deželni, od leta 1910 pa tudi državni poslanec. Kasneje, v dramatičnih trenutkih razpadanja Avstro-Ogrske monarhije je pripomogel, da je bilo mesto priključeno ozemlju »stare« Jugoslavije. Septembra 1918, za mesto ob Dravi prelomnega leta, je dr. Vestovšek, profesor na mariborski klasični gimnaziji, državni in deželni poslanec predsedoval ustanovitvi Narodnega sveta za Štajersko v Mariboru. Tega dne se je izoblikoval tudi njegov odbor: predsednik je postal dr. Karel Verstovšek, podpredsednik dr. Franjo Rosina, odvetnik, predsednik mariborske Slovenske čitalnice in načelnik mariborske posojilnice, tajnik Fran Voglar, profesor na mariborski klasični gimnaziji, blagajnik pa dr. Franc Kovačič, profesor mariborskega bogoslovja. Od zadnje avstro-ogrske vlade je kot poslanec dosegel imenovanje slovenskih okrajnih glavarjev, s katerimi je ob pričetku bojev za severno mejo prevzel upravo slovenske Štajerske in jo podredil Narodni vladi v Ljubljani. Prevrat se je začel prav v Mariboru, dne 1. novembra, torej na praznik »vseh svetih«. Tega dne je mestni) poveljnik, polkovnik Anton Holik, sklical sestanek poveljnikov in nekaterih višjih častnikov mariborskih vojaških enot. Holik, za katerega je bilo samoumevno, da mesto Maribor pripade Avstriji, je sestanek sprva sklical za 10. uro, a ga je potem nepričakovano prestavil na 8. uro zjutraj. Slovenski stotnik Edo Vaupotič je od Holika zahteval, naj se sestanek ne začne, dokler ne bi prispel tudi major Rudolf Maister, ki sicer o sestanku ni bil obveščen. Ko je Maister vendarle prispel, je Holik poročal o razsulu vojske in nevarnostih, ki so Mariboru grozile zaradi vračanja večtisočglave množice vojakov skozi mesto. Predlagal je, da bi sprejeli memorandum v 12 točkah. Iz memoranduma je bilo razvidno, da je Maribor dejansko še vedno nemško vplivno območje, zato je major Maister, ki teh točk ni priznal, vstal in protestiral. Popoldan se je sestal Narodni svet za Štajersko in Rudolfa Maistra imenoval za generala in ga tako povišal za dva čina, zaradi česar se je moral kasneje Dr. Vetovšek zagovarjati pred Narodno vlado v Ljubljani. Z imenovanjem je Maister postal pravnomočni poveljnik slovenskih vojaških sil v Mariboru in še istega dne razglasil vojaško poveljstvo nad mestom, tudi nad nemškimi enotami, t.i. belo-zeleno gardo. Temu je nasprotoval mestni svet, še posebej, ko je eden izmed mestnih svetnikov zaupal vsebino pogovora s dr. Verstovškom, namreč, da bi lahko slovenske policijske enote v razmeroma kratkem času prevzele nadzor nad mestom. Tega se je mestni svet najbolj bal, zato so se odločili, da bodo za javni red in mir skrbela belo-zelena garda, kar je povečalo napetosti v mestu. V dnevih negotovosti, ki so sledili, sta si v mestu ob Dravi stali nasproti dve vojski meščanov, Nemška in Slovenska. A na srečo se je vse skupaj razpletlo na dokaj miren način, kar gre pripisati odločnosti in strategiji generala Maistra. S spretno izvedenim udarom 23. novembra zjutraj je razorožil mestno varnostno stražo in utrdil slovensko oblast v mestu ob Dravi. Zadnji poizkus nasilnega preobrata se je zgodil dne 27. januarja 1919, ko je mesto obiskala delegacija Mirovne konference v Parizu, kjer so določali nove Evropske meje. Slabo minuto trajajoč strelski incident, ki je znan kot »Mariborski krvavi ponedeljek«, je terjal pet smrtnih žrtev in zapečatil usodo mesta. Sledila so pogajanja na Mirovni konferenci v Parizu. V prvem osnutku mirovne pogodbe je bila južna Štajerska dodeljena Jugoslaviji. Avstrijska delegacija je medtem vztrajala na izvedbi plebiscita v Dravski dolini ter Apaški in Radgonski ravnini, kar je utemeljevala z argumentom, da tu prebivajo Vendi, ki so drugačni od Krajncev. Ko pa je Žolger, slovenski predstavnik v jugoslovanski delegaciji predsednika komisije prepričal, da je v plebistitno ozemlje vključil še večinsko slovenski ljutomerski, ptujski in ormoški okraj, so se Avstrijci raje sami odpovedali plebiscitu. Južna Štajerska in mesto Maribor so tako pripadli novi državi; Jugoslaviji. Dr. Verstovšek je bil nato do leta 1921 poverjenik za uk in bogočastje v Narodni vladi v Ljubljani, politično pa je ves čas pripadal katoliški strani. Posebno velike so njegove zasluge pri ustanavljanju slovenske univerze in seveda njegova vloga v zgodovinski zgodbi o mestu ob Dravi iz časov, ko se je Marburg preimenoval v Maribor...
Simbol: Maribor, poletni sončni zahod
Podoba mesta, če nanj gledamo z desnega nabrežja reke Drave, simbolizira usodo človeka, katerega življenje je tesno povezano s tem koščkom zemlje na meji med Alpami in Panonsko nižino. Dr. Karel Vestovšek je namreč v pomembni meri zaznamoval narodnostni boj v Mariboru in za Maribor.
Rodil se je 26. julija 1871 v Velenju. Po osnovni šoli v Velenju je obiskoval gimnazijo v Celju, nato pa se vpisal na študij filologije v Gradcu, kjer je leta 1903 doktoriral. V letih 1898-1911 in od 1921-1923 je bil profesor na klasični gimnaziji v Mariboru. V času Avstro-Ogrske je bil deželni, od leta 1910 pa tudi državni poslanec. Kasneje, v dramatičnih trenutkih razpadanja Avstro-Ogrske monarhije je pripomogel, da je bilo mesto priključeno ozemlju »stare« Jugoslavije. Septembra 1918, za mesto ob Dravi prelomnega leta, je dr. Vestovšek, profesor na mariborski klasični gimnaziji, državni in deželni poslanec predsedoval ustanovitvi Narodnega sveta za Štajersko v Mariboru. Tega dne se je izoblikoval tudi njegov odbor: predsednik je postal dr. Karel Verstovšek, podpredsednik dr. Franjo Rosina, odvetnik, predsednik mariborske Slovenske čitalnice in načelnik mariborske posojilnice, tajnik Fran Voglar, profesor na mariborski klasični gimnaziji, blagajnik pa dr. Franc Kovačič, profesor mariborskega bogoslovja. Od zadnje avstro-ogrske vlade je kot poslanec dosegel imenovanje slovenskih okrajnih glavarjev, s katerimi je ob pričetku bojev za severno mejo prevzel upravo slovenske Štajerske in jo podredil Narodni vladi v Ljubljani. Prevrat se je začel prav v Mariboru, dne 1. novembra, torej na praznik »vseh svetih«. Tega dne je mestni) poveljnik, polkovnik Anton Holik, sklical sestanek poveljnikov in nekaterih višjih častnikov mariborskih vojaških enot. Holik, za katerega je bilo samoumevno, da mesto Maribor pripade Avstriji, je sestanek sprva sklical za 10. uro, a ga je potem nepričakovano prestavil na 8. uro zjutraj. Slovenski stotnik Edo Vaupotič je od Holika zahteval, naj se sestanek ne začne, dokler ne bi prispel tudi major Rudolf Maister, ki sicer o sestanku ni bil obveščen. Ko je Maister vendarle prispel, je Holik poročal o razsulu vojske in nevarnostih, ki so Mariboru grozile zaradi vračanja večtisočglave množice vojakov skozi mesto. Predlagal je, da bi sprejeli memorandum v 12 točkah. Iz memoranduma je bilo razvidno, da je Maribor dejansko še vedno nemško vplivno območje, zato je major Maister, ki teh točk ni priznal, vstal in protestiral. Popoldan se je sestal Narodni svet za Štajersko in Rudolfa Maistra imenoval za generala in ga tako povišal za dva čina, zaradi česar se je moral kasneje Dr. Vetovšek zagovarjati pred Narodno vlado v Ljubljani. Z imenovanjem je Maister postal pravnomočni poveljnik slovenskih vojaških sil v Mariboru in še istega dne razglasil vojaško poveljstvo nad mestom, tudi nad nemškimi enotami, t.i. belo-zeleno gardo. Temu je nasprotoval mestni svet, še posebej, ko je eden izmed mestnih svetnikov zaupal vsebino pogovora s dr. Verstovškom, namreč, da bi lahko slovenske policijske enote v razmeroma kratkem času prevzele nadzor nad mestom. Tega se je mestni svet najbolj bal, zato so se odločili, da bodo za javni red in mir skrbela belo-zelena garda, kar je povečalo napetosti v mestu. V dnevih negotovosti, ki so sledili, sta si v mestu ob Dravi stali nasproti dve vojski meščanov, Nemška in Slovenska. A na srečo se je vse skupaj razpletlo na dokaj miren način, kar gre pripisati odločnosti in strategiji generala Maistra. S spretno izvedenim udarom 23. novembra zjutraj je razorožil mestno varnostno stražo in utrdil slovensko oblast v mestu ob Dravi. Zadnji poizkus nasilnega preobrata se je zgodil dne 27. januarja 1919, ko je mesto obiskala delegacija Mirovne konference v Parizu, kjer so določali nove Evropske meje. Slabo minuto trajajoč strelski incident, ki je znan kot »Mariborski krvavi ponedeljek«, je terjal pet smrtnih žrtev in zapečatil usodo mesta. Sledila so pogajanja na Mirovni konferenci v Parizu. V prvem osnutku mirovne pogodbe je bila južna Štajerska dodeljena Jugoslaviji. Avstrijska delegacija je medtem vztrajala na izvedbi plebiscita v Dravski dolini ter Apaški in Radgonski ravnini, kar je utemeljevala z argumentom, da tu prebivajo Vendi, ki so drugačni od Krajncev. Ko pa je Žolger, slovenski predstavnik v jugoslovanski delegaciji predsednika komisije prepričal, da je v plebistitno ozemlje vključil še večinsko slovenski ljutomerski, ptujski in ormoški okraj, so se Avstrijci raje sami odpovedali plebiscitu. Južna Štajerska in mesto Maribor so tako pripadli novi državi; Jugoslaviji. Dr. Verstovšek je bil nato do leta 1921 poverjenik za uk in bogočastje v Narodni vladi v Ljubljani, politično pa je ves čas pripadal katoliški strani. Posebno velike so njegove zasluge pri ustanavljanju slovenske univerze in seveda njegova vloga v zgodovinski zgodbi o mestu ob Dravi iz časov, ko se je Marburg preimenoval v Maribor...
20